Nekam daleč

BORNEO 2010 - o iskanju neznanega

2010-12-18T09:14:00.047+01:00

Balikpapan,

na jugu Bornea,
13. decembra 2010

In tako se vsaka stvar pripelje do svojega konca. Ponovno v Balikpapanu – mesec dni je tega, kar sem prišel sem, sam popolnoma v neznano. Iskat nove poti in odkrivat neznana obzorja. Prespal v zanikrni luknji od hotela, preganjal pol noči komarje in švical ko mlado prase. Blodil naslednji dan po mestu in se spraševal, čemu je vse zaprto; bil je praznik in bil sem na koncu sveta, tako se je zdelo.

Le kaj, zaboga, sploh počenjam na tem koncu sveta?

In zdaj sem ponovno tukaj, že četrtič na tej poti – vse poti vodijo v Balikpapan. Pred dobro uro sem priletel iz Makassarja na Sulavesiju, jutri zjutraj letim v Singapur, pojutrišnjem bom že doma. Veselim se familije in goveje župce. Potovanja so služba in viharno morje. In dom je dopust ter kičasto miren pristan. Tako pač je. Bogovi me imajo radi.

Sedim ob mrzlemu bintangu za malo mizo na obali, valovi pomalem pivkajo pod mano, malo stran mi pečejo krasnega zobatca in sosedje so še kar vedno prijazni: hello, mister …

Bistveno bolje od prvega večera. In zaslužim si. Naredil sem vsaj toliko in več, kot sem pričakoval. Nikoli me niso okradli, ničesar nisem izgubil in celo kake omembe vredne neumnosti nisem naredil. Zaslužim si še bintanga.

Omenil sem: nove poti sem prišel iskat. Kup mojih stalnih sopotnikov čaka, da jim končno pripravim kaj frišnega, vse stare ture smo že obdelali skupaj.

Mi je uspelo?

Yessss!!

Če samo na hitro pogledam nazaj … nekaj krajev je, ki so celo mene zadeli. In verjemite mi, zelo utrjen džanki sem in zelo solidno porcijo nečesa novega rabim, da to sploh začutim.

Diamantna polja v Martapuri, recimo. Kot pretirana kulisa filma z Indiana Jonesom v glavni vlogi. Izčrpani obrazi, jame, vročina, znoj in blato ter voda do pasu. Vmes pa morda vsakih nekaj dni droben kamenček, običajno manjši od pšeničnega zrna. Za ene simbol lepote in ljubezni. Drugim le kruta možnost preživetja.

Življenje kot v krutem filmu, le da je resnično!

Orangutani, kot drugo. Rad imam živali, od nekdaj. Ne morem mimo psa, ne da bi ga pobožal. In mimo komarja, ne da bi mu ploskal. A po tistih dveh dneh v džungli Tanjung Putunga orangutanov nikoli več ne bom mogel zmerjati z živaljo. Celo z opico ne. Kot ne tako daljna žlahta so mi postali. Bratranci, recimo. Le bistveno bolj človeški in simpatični, kot vsaj eden od njih.

Z barko in kuharjem dva dni na ozkih pragozdnih kanalih in med orangutani - milina!

Ozki prehodi in kanali, ki pomenijo
glavne ulice koliščarjev
na reki Martapura. A ne gre le za tisto čisto veselje do življenja, ko otroci, zaripli od sreče in smeha, skačejo v umazano rjavo vodo, odrasli pa vedno znova širokih nasmehov mahajo: halo, mister! Pravzaprav … popravljam, ker prav za to v bistvu gre! Reka in kolibe in čolni in palme in riževa polja v ozadju so sicer krasna in eksotična kulisa – a na koncu gre vedno znova za ljudi. Veliko krasnih in dobrih ljudi poznam – a Borneo me kljub temu vedno znova razneži. Zelo lahko jih je imeti rad.

Plavajoča tržnica. In prijazne mamce.

Večer na Martapuri: hello, mister, hello mister ...

In potem … aha, ponovno reka, Mahakan više na severu. Ozek čoln se prebija skozi ozke pragozdne prehode, nad nami se režijo opice in tam, v dajaškem naselju lesenih kolib vzdolž reke cela vas vso noč pleše in poje okoli bolnika. In vrači pripravljajo peteline in prašiče na ritualno smrt, ki bo osrečila duhove in pregnala bolezen. Je nekdanjost lahko še bolj prepričljiva od tega?

Obrečno naselje na Mahakanu

Zdravljenje bolnika pri Dajakih

Otoček Derawan … Emma in Lianne, mladi sopotnici za nekaj dni sta prispevali k lepoti, a tisti koralni grebeni, bele plaže in plavanje med milijoni meduz bi bili celo brez dodatne lepote dokaj blizu popolnosti. Prihodnjič bodo med nami plavale tudi mante, tako obljubljajo. Le začasno so menda odšle po svojih ženitnih poteh.

Prihod na Derawan

Aha, le še to: in včasih po teden in več nisem videl tujca. Belega obraza. Turista.

Temu se reče ekskluzivnost. Biti nekje med prvimi. Ne prvi – takih krajev na tem svetu žal ni več. A tudi med prvimi šteje.

Konec maja 2011 odhajam ponovno v taiste kraje, s prvo skupino največ petnajstih sopotnikov. Da, nekaj malega bo to tudi potovanje v neznano. Recimo štiridnevni treking v džunglo in iskanje tradicionalnih domorodskih plemen. In gotovo še kup doživetij in novih odkritij, ki so šla prvič mimo mene. Brez skrbi, zmorete – v vsakemu od vas je nekaj avanturista. Le pustite mu, naj revež končno zadiha!

Za podrobnosti in program pišite na zvoneseruga@siol.net

In tako – si upate z mano na pot?

NAJLJUBŠIH 30 (fotografije 2000 - 09)

2010-02-05T12:59:00.009+01:00

NAJLJUBŠIH 30

Po resnici povem: pojma nimam, katerih je mojih najljubših trideset fotografij. Še manj, katere so najboljše. A vsaj potrudil se bom - in vsaka od teh spodaj mi je gotovo pri srcu.

Fotografije: Zvone Šeruga

Surma, jug Etiopije

Himba, Namibija

Puščava Namib, Namibija

Prekmurje, Slovenija

Guilin, jug Kitajske

Radžastan, Indija

Radžastan, Indija

Surma, Etiopija

Himba, Namibija

Rendile, Kenija

Surma, Rtiopija

Himba, Namibija

Velika planina, Slovenija

Komodo, Indonezija

Dani, Irian Džaja

Surma, Etiopija

Burma

Mursi, Etiopija

Namib

Radžastan (levo), Hamer, jug Etiopije (desno)

Korovaj Batu, Irian Džaja (levo), Dani, Irian Džaja

Himba, Namibija

Dani, Irian Džaja

Surma, Etiopija

Nepal

Dolina smrti, ZDA

Bali, Indonezija

Masai Mara, Kenija

KENIJA - fotografski utrinki

2010-01-06T10:17:00.107+01:00

K E N I J A
zelo
drugačen
turizem

Avgusta je vsako leto čas za našo Kenijo. In vedno znova slišim: Kenija? Pa saj tja hodijo samo turisti ...! Že mogoče - a zagotovo ne hodijo po naših poteh. Ker običajno dneve dolgo ne vidimo druge bele duše. Naša Kenija je doživetje tiste prave Afrike, za katero pa se je treba tudi potruditi. Najprej enajst dni s predelanim kamionom prek savan in severnih puščav, ki jih naseljujejo nomadska pastirska ljudstva. Samburu, Rendile, Gabre, Turkana, Masaji ... spali bomo na robovih njihovih vasi in ob večernih ognjih doživljali Afriko, ki je nedosegljiva tudi najdražjim hotelom z največ zvezdicami - njim celo še sploh! Namesto drage kopije bomo doživljali prijazen original. Potem nas bo pot za vodila skozi slavno Masai Maro, kjer si živali proste, mi pa se bomo med njimi vozili v varni "kletki" svojega vozila. Nazadnje pa bomo poleteli na otok Lamu na severni obali kenijskega Indijskega oceana. Povsem nov svet nekdanjega pristanišča sužnjev, minaretov in v črno ogrnjenih žensk. In od tam se bomo s starodavno barkačo odpravili za tri dni odkrivati življenja okoliških otokov. Spali na plažah, lovili z domačini ribe, zrli v čisto svoj sončni zahod in morda lajali v polno luno. Afrika, ah ja ... in kje so turisti tvoji??

Pristne izkušnje kenijske skupine iz leta 2008 pa si oglejte na http://zvoneseruga.blogspot.com/2008/09/kenija-08-fotke-in-pisma-potnikov.html

Puščave na severu so svetove daleč od idilične podobe tropskega paradiža na južnih peščenih plažah. A to je tista prava Afrika. Trda za preživetje in neverjetna za odkrivanje.

Nekaj pa želim poudariti: da, tudi naše potovanje je do neke mere zlagano. Vsem iskanjem navkljub v treh tednih ne bomo odkrili pristno Afriko prvih belih raziskovalcev – ker je enostavno več ni! Ne tukaj ne kjerkoli drugje na črni celini. Obstaja pa celina na prehodu med dvema svetovoma. In plemena, kjer se starodavne kamelje črede pasejo med učilnicami misijonarskih šol, sulice plemenskih vojščakov pa na tleh ležijo poleg mobilnih telefonov. Rendile nas sprejmejo medse, ker vedo, da jim bomo zato pošteno plačali – tudi to je gotovo eden od razlogov za naše dolgo prijateljstvo. In je lepo, da prispevamo v uboštvo njihovih življenj; bogati smo! A v tistih dveh skupnih dneh bomo komajda le začutili njihovo drugačnost. Zares spoznali jih ne bi niti v letih skupnega življenja. Iz drugega sveta prihajamo. In z velikim veseljem se bomo vanj – v ta naš svet! – tudi vrnili. Ker vročina tukaj zelo zares peče. Komarji zares pikajo. In mleko s krvjo med roji muh ima zanikrn okus. Priznajmo si: le ljubiteljski avanturisti iz sveta razvajenih smo – a tudi in prav zato nam bodo ti trije tedni na drugi strani življenja dali morda več kot si pred odhodom sploh lahko predstavljamo.

Pri mami Gumato v Kalachi (zgoraj). Spodaj pa bomo plesali skupaj z Masaji. V njihovi vasi in ozno v noč.

Masai Mara je eden najbolj znanih nacionalnih parkov v Afriki. Z razlogom.

Zdaj pa na morje: otok Lamu in pet dni dopusta. A ponovno: zelo drugačnega dopusta!

ETIOPIJA 2010 - južna plemena in severni hribi

2010-01-02T14:53:00.013+01:00

ETIOPIJA,

oktober 2010

Oktobra odhajamo ponovno v Etiopijo! Običajno kombiniramo Etiopijo in Kenijo v eno samo potovanje, le in samo Etiopijo pa smo doslej delali le enkrat (plus jaz še za lastno dušo dvakrat) in je torej čas, da jo po petih letih spet ponovimo. Predvsem, ker mnogim našim starim potnikom na našemu seznamu že zmanjkuje neznanih poti – in seveda, ker je to res izredna in neverjetno drugačna dežela. Predvsem pa je plemenski jug nomadskih pastirjev en planet, sever s svojimi hribi in starodavnim krščanstvom pa povsem drugi. Raznolikost teh dveh predelov je zagotovljena.

Na tej strani bom dal prednost fotografijam s severa – jug si lahko ogledate v tej fotkarnici na http://zvoneseruga.blogspot.com/2008/09/etiopija-s-kenijo-08-plemenska-tura.html .

Najprej pa vseeno nekaj fotografij z juga. Enajst dni bomo z džipi potovali iz Adis Abebe do slavne plemenske doline Omo na meji s Kenijo in nazaj. Težko bi še kje v Afriki našel tako popolno drugačnost; vsaj jaz je še nisem uspel!

To je bilo nekaj prizorov z vročega juga Etiopije. V hribih na severu pa nas čaka povsem drugačen svet. In drugačni ljudje. Visoke planote si dvigajo do štiri tisoč metrov visoko, animistična plemena bo zamenjalo starodavno krščanstvo, vročina in komarji se bodo umaknili svežim sončnim dnem. In pokrajina bo večino časa noro lepa.

Slavne podzemne cerkve Lalibele so vklesane v skale na robu male hribovske vasi. Sožitje ljudi in boga je čutiti na vsakemu koraku.

Slapovi Modrega Nila padajo prek svoje prve prepreke nedaleč stran od izvira v jezeru Tana.

Simiensko gorovje razganja od spektakularnih razgledov. Številni vrhovi segajo krepko prek 4000 metrov visoko, razbrazdana kraška pokrajina po lepoti prekaša bolj slavni Veliki kanjon v Ameriki, številne vasice so vpete med polja sredi položnih vzpetin. Z mulami in nekaj lokalnimi vodniki se bomo odpravili skozi vso to lepoto. In preostale turiste bomo zelo verjetno lahko prešteli na prste obeh rok - vsaj pred petimi leti (od takrat so fotografije) bi povsem zadoščala že tudi ena sama!

IRIAN EXTREME, poročilo s poti, 2 del (džungla)

2009-09-07T22:47:00.040+02:00

Skozi kameno dobo južnih pragozdov

Fotografije: Zvone in Neja

Je mogoče, da obstaja kje še bolj pristna plemenska divjina od džungle na jugu Iriana? Dvomim! Pet dni s čolni in devet dni peš, mi štirje heroji, petnajst nosačev in naš dobri angel Yesaya. Korovaji Batu, Kameni Korovaji, živijo v kolibah na drevesih in se menda še vedno radi pojedo med sabo. Le nekajkrat so nekateri že videli belce, dobro pa vedo za denar. Poslastica? Ni ga čez pečene drevesne ličinke. In tudi surove so odlične.

Po treh tednih na Irian Džaji (Zahodna Papua po novem – glej prvi del v fotkarnici) se je sestava skupine temeljito spremenila. Z Nejo ostajava, Lara je s Hinetovo skupino odpotovala domov, prispela pa sta naša preverjena Alenka ter Džordži. Hribovska avantura je za nami, v treh dneh smo imeli v Wameni pripravljeno vse potrebno za odkrivanje džungle na jugu otoka. In tudi vprašanje vodnika se je tokrat razrešilo kar samo od sebe: jasno, Yesaja, ki nas je srečno privlekel s hribov, bo naš angel varuh vse do konca poti. Njegova angleščina je sicer še vedno ekstremno eksotična, a vsaj tiste kraje dobro pozna. In edini je, ki mu daleč naokoli še lahko zaupamo. Izbira, kot se je izkazalo v naslednjih dveh tednih, je bila zelo dobra.

Mala cesna nas je iz Wamene sredi hribov v dobre pol ure potegnila do mestaca Dekai na robu džungle, ki bo izhodišče naše ekspedicije. Dva dneva sta minila za nakupe hrane in potrebne opreme ter iskanje prevoza za naprej. Čoln je edina možnost – drag ko tristo hudičev, dva dneva tiste piroge z motorjem sta nas stala tisoč evrov. In še dva tisoč, da nas bo čakala po končanem trekingu in nas v treh dneh potegnila do južne obale, ki za silo že diši po civilizaciji – uf, uf! A čolnov razen enega ni, barantanja tudi ne, turisti pa smo bogati cepci. Seveda imajo prav. In torej temu nismo rekli nateg, temveč humanitarna akcija, čeprav brez pravega navdušenja na naši strani.

Vasica Mabul globoko v hosti je naše izhodišče. Dve vrsti lesenih kolib na bregu reke, nekaj psov in napol udomačenih prascev ter Korovaji, znani kanibali, ki pa so jih misijonarji vsaj vzdolž reke za silo že spreobrnili. Oblečeni so in vedo, da soseda ni lepo pojesti. Belci pa itak že živi smrdimo in to mi je tokrat v veliko uteho. Naslednje jutro nas pred kolibo že čaka petnajst nosačev, vaških fantov, ki jim bo to morda edina letna zaposlitev. Toliko jih rabimo, da bodo poleg nujne opreme nosili tudi našo hrano, njihovo hrano in hrano za vse prebivalce džungle, ki jih bomo srečali spotoma. Tretja skupina belcev smo, ki bo šla po teh poteh in prav na ta način, s hrano, jih je Yesaya – jasno, mi ga še vedno kličemo Janez – navadil, da so turisti bolj koristni živi kot oglodani.

Razdalje niso velike – nekaj ur, največ deset kilometrov hoje dnevno. A po vodi, skozi blato in prek debel, steze so bile komaj vidne ali pa jih sploh ni. Sama ljuba džungla, ne sicer grozljiva ali nevarna, a težko bi rekel, da sem jo v tistih dneh dokončno vzljubil. V tem svetu se moraš roditi, da ga imaš zares rad. In zakaj torej lazimo prek njega, tolčemo komarje in pijavke, spimo v dežju, čakamo malarijo in plačujemo za to veselje več, kot bi nas stal najdražji »all inclusive« hotel na Baliju?

Jasno, ponovno zaradi ljudi! Ker si težko predstavljam, da na tem svetu še obstaja bolj neodkrita divjina od korovajske hoste. Pred dvanajstimi leti sem bil prvič tukaj in takrat so moji nosači točno vedeli, do kje smejo – na drugi strani nevidne linije so kraljevali Korovaji Batu, divji vojščaki, ki ne marajo stika s civilizacijo, nevabljene goste pa ubijejo in pojedo. A časi se spreminjajo; tokrat je tudi med našimi nosači že nekaj Kamenih Korovajev in z njihovim posredovanjem (ter z obilico hrane ter daril) si je Janez v zadnjem letu pridobil zaupanje treh vasi. Spustijo nas medse, najprej Yesajo s plemenskim prevajalcev in vrečo tobaka, zatem tudi nas. Gotovo smo jim zanimivi vsaj toliko kot oni nam.

Vas sta običajno dve ali tri kolibe, postavljene sredi jase kakih deset metrov visoko na prisekana debla dreves. Zaradi komarjev, razgleda in varnosti, pravijo. Razširjena družina živi skupaj in tvori eno tovrstno naselje. Ljudje so goli; ženske sicer v krilcih iz trave, moški pa si svoj ponos nekako zavijejo navznoter – takorekoč sama jajca so jih. Kar je očitno bolje, kot da kaj zelo pomembnega spotoma pustijo nekje na grmovju. V zadnjih letih so do njih sicer že prišle železne sekire in mačete, a kamnito orodje je še vedno uporabno. Nomadi so, lovci in nabiralci, sagove palme pa so glavni vir njihove hrane; iz mehke sredice z vodo izperejo škrobasto moko, še najbolj podobno mavcu. Tudi po okusu. Debele ličinke, ki se zaredijo v deblih, pa so njihova glavna poslastica. Srečo imamo, po štirih dneh hoje pridemo na veliko letno srečanje sosedov od blizu. Snemati smemo šele po dolgih pogajanjih, a skrita kamera je zelo enostavna stvar med ljudmi, ki kamere še nikoli niso videli. Življenje, kot bi ga potegnil iz kamene dobe. plešemo z njimi, gazimo po hosti za drevesi saga in ličink in upam, da bodo lestve iz enega samega debla, ki vodijo visoko v njihove bajte, vzdržale; dvakrat težji sem od njihovih možakarjev.

Povsem zadnji ostanki nekdanjosti so to, težko si predstavljam, da je kjerkoli na tem svetu življenje lahko še bolj pristno. A spremembe prihajajo hitreje, ko jih ti ljudje lahko sprejemamo. V kolibah le nekaj ur hoda naprej je večina vaščanov že oblečena, kmalu zatem – in po devetih dneh hoje – pa je na bregu reke že vas, kamor prihajajo čolni iz zunanjega sveta. Zanimivo: med njih, gole »divjake« sicer prihajamo z uporabnimi darili (tobak, noži, vžigalice), a za spanje in kamero moramo vedno plačati z denarjem, naši nosači, »civilizirani« Korovaji, so jih tega naučili. In kaj počnejo z njim? vprašam Yesayo. Mladi gredo do reke in kupujejo, mi prevaja njihove besede. Stari nikoli. Bojijo se, vedo, kje so meje njihovega sveta, tam zunaj pa so sovražniki, ki jih bodo pojedli.
- Ljudožerstvo iz ritualnih razlogov?
Ponovno dolg pogovor in še daljše prevajanje v nekaj, kar naj bi bila angleščina. Ne, za nobeno ritualnost ne gre, končno le razumem. A v tej džungli ni veliko živali. Tisti drugi ljudje so že od nekdaj njihovi sovražniki, pobijajo se in človeško meso je okusno. Enostavno, a?

Po dveh tednih džungle se čolnom končno privlečemo do Agatsa na južni obali; le še ena ladja in eno letalo in nazaj v popolni civilizaciji bomo. Pošteno smo utrujeni in nekaj dni počitka na Baliju nam bo še kako dobro delo. Takrat gotovo nihče od nas štirih ni verjel, da bi se kdajkoli še želeli vrniti v tiste kraje; tovrsten turizem pač ni idilika, ki bi si jo človek zaželel prav za vsak dopust. A ravno včeraj, dober mesec kasneje, sva se z Nejo ponovno malo raznežila ob spominih. Pa se mi je malo zareklo, nekaj v stilu: pa saj jaz bi pa še kdaj šel tja .
In je rekla: ne vprašaj … samo reci, jaz sem takoj za!

Štirideset ur posnetih materialov z najine irianske avanture že pregledujemo z Jasno Hribernik, ki bo režiserka končnega filmskega izdelka. Ni vemo sicer še, za katero televizijo delamo, a pogovarjali se bomo, ko bomo imeli tudi kaj pokazati. Čez dobre tri mesece, sredi decembra, pa se najina avantura nadaljuje. Z Nejo ponovno odhajava v Afriko, ponovno z motorjem in kamero; tokrat bo cilj zahodni in osrednji del celine. Priprave so že v teku.

IRIAN EXTREME - poročilo s poti, 1. del

2009-09-01T20:21:00.029+02:00

IRIAN EXTREME 09

prodane duše v hribih

(1. del) - hribi

Z Nejo sva končala prvo od najinih plemenskih poti s kamero: dober mesec peš prek hribov in pragozdov Irian Džaje. Prek štirideset ur posnetih materialov in z opremo vred smo vsi preživeli. Kanibalizem živ in zdrav, le apetit mu kvarijo. In seveda o lopovskemu vodiču, ki nam je vsak dan pripravljal nove zgodbe. Na koncu pa: reši se v dolino, odnio je đavo šalu. O džungli pa v nadaljevanju.

Z Nejo sva se lepo nagarala. Mesec in pol na poti, od tega dober mesec peš ali s čolni; poštena ekspedicija je bila to! Najprej pet dni in pet letal prek Balija do Wamene na Novi Gvineji (Indonezija, zahodno polovico otoka sicer še vedno imenujem Irian Džaja, a je že nekaj let njeno uradno ime Zahodna Papua). Zatem skoraj tri tedne prek hribov, na koncu dva tedna skozi džungle in popolna brezpotja na jugu otoka. Ne zaradi nekih silnih užitkov ali osvajanja še neodkritih predelov, temveč zaradi televizijske kamere in ljudi, ki tam živijo. Nisem upal verjeti, ampak (skorajda) kamena doba še obstaja, kanibalizem je živ in v formi in goli moški z dolgimi sulicami v rokah se občasno še vedno lovijo po tamkajšnjih hostah. Pojma nimajo, da mi temu času rečemo 21. stoletje. Ker svet »tam zunaj« za njih pač ne obstaja.

Cilj potovanja je bil ustvarjanje serije novih televizijskih oddaj. Dobrih štirideset ur posnetih materialov sva prinesla domov, vse v najnovejši »high definition« tehnologiji, Sony pa nama je dal za to priložnost brezplačno na voljo popolno fotografsko in video opremo; očitno se jim je zdela možnost testiranja v ekstremnih pogojih najine poti poslovno zanimiva poteza. Z največjim veseljem jo brez zadržkov pohvalim, vse je celo pot delovalo brezhibno. Čeprav bi težko rekel, da sva bila nežna z vsemi tistimi čudesi tehnike.

Z Nejo sicer še ne veva, za katero televizijo delava – ker sva najprej želela uspešno zaključiti Irian kot najtežjo od treh načrtovanih poti s kamero in tudi sebi dokazati, da zmoreva; do naslednjega poletja sledita še zahodna Afrika z motorjem ter Namibija z džipom. Najprej pa bomo z režiserko Jasno Hribernik spravili v red že posnete materiale in se malo razgledali, koga bi morda zanimali. Ker so dobri – res, to je bila enkratna pot za dušo in za kamero!

In kako je bilo?

Najprej prvi del, hribi: v Wameno sredi otoka smo prileteli trije, poleg Neje še njena sestra Lara, tudi preverjena svetovna popotnica; vedel sem, da bosta krasen par pred kamero. Tam pa – kakšen slučaj! – srečamo še dva mlada Slovenca, Tadejo in Mitja, s podobnimi načrti kot mi. In torej združimo moči. V dveh dneh spravimo skupaj ekipo petnajstih nosačev ter dveh vodičev. Dveh, ker me za prvega, Martinusa, v mestu vsi opozarjajo, da je nezanesljiv kot vodič in pokvarjen kot človek … dobro, bomo videli! A možnosti izbire skorajda ni, fant pa je iz plemena Jali in nam obljublja noro doživetje plemenskih vasi, v katere turisti ne zahajajo. Yesaya, drugi vodič, ki ga poznam že od prej (in z veliko težavo ugibam njegovo angleščino), pa bo z nami za slučaj, če bo šlo z Martinusom res kaj hudo narobe.

Ekipa nas petih v hribih: Mitja, Lara, Tadeja, Neja in Zvone. Spodaj: zasilno taborišče v hribih. TAdeja in Mitja, Mic smo ga klicali, sta bila pa tudi prijetna pridobitev potovanja.

In Yesaya se je izkazal za zelo dobro idejo. Začelo se je sicer obetavno, prek džungel in 3500 metrov visokih hribov smo po šestih dneh hoje od nižinskih Danijev (že znanih s prejšnjih poti) končno prispeli do plemena Jali, ki je bilo naš tokratni cilj; ljudje so majhni, skorajda pigmejska rasa in zadnji medplemenski spopadi, skupaj z ljudožerstvom, so se dogajali pred manj kot desetletjem; tudi pred kamero o tem niso imeli zadržkov govoriti. A danes to menda ni več v modi, misijonarji so jim povedali, da soseda ni lepo natakniti na količek in pojesti. A kdo ve … spimo v zasilnih zakloniščih sredi gozdov ali na posušeni travi plemenskih kolib, kjer se grizemo z bolhami. Nosači ob večerih prepevajo skupaj z vaščani, za srečo že drugi dan žrtvujemo (in pojemo) prasca, raztrgane cunje v dolini vse bolj zamenjuje pristna golota hribovske nekdanjosti. Večina nosačev je iz teh krajev in tudi zato nas vaščani brez težav sprejemajo.

Vse bolj pa je postajala zanimiva tudi naša pot. Martinus nas je res ves čas po malem prenašal naokoli. Poskrbel, da so nosači (skoraj) stavkali, kradel pri nakupih hrane, občasno izsiljeval za denar, iz majhne nesreče naredil epski dogodek – ki naj bi ga seveda plačali mi! A vse to se je dogajalo pred kamero in postajalo je zanimivo. Njegova angleščina je bila zelo skromna in težko smo karkoli izvedeli o življenju povsod okoli nas. Zgodbo je odnašalo v drugo smer: kako dolgo bo vzdržala ekipa? Do kako odmaknjenih vasi bomo sploh uspeli priti? Kaj bomo lahko posneli? Večina nosačev so bili sicer v redu fantje, a nihče ni znal besede angleško, vodič (in njegov prijatelj kuhar) pa sta očitno igrala neko svojo igro. Se še lahko zanesemo nanje? Se bomo vrnili v dolino po načrtovani poti? Postaja morda (pre)nevarno? Teden dni hoda od zadnje civilizacije smo, v njihovemu svetu povsem drugačnih pravil in vse manj nam je do smeha … (Martinus na fotografiji desno)

Poročno slavje v Prongoliju, med Jaliji (zgoraj). In dan zatem, ko so se začeli naši zadnji prepiri. Nihče več ni izgledal vesel.

Devetega dne končno poči. V vasi je konec velike poročne ceremonije, pesmi in plesi golih vojščakov pred kolibami nas vrnejo v neka že minula tisočletja. Martinus pa pravi, da ne gre več naprej. To so njegovi vasi in njegovi ljudje, vzel si bo dopust. In polovica nosačev z njim. Če jim ne plačamo, se bo zgodilo … karkoli že, a vsekakor nič dobrega. Ni izbire, poberejo nam do zadnje rupije, a na srečo smo glavnino denarja pustili v dolini. In z nami je Yesaya. Zanesljiv in sposoben fant, le njegova angleščina je še vedno … no ja, ekstremno eksotična, bi jo milo ocenil. A skupaj zberemo osem zvestih nosačev in pozabimo na pot, ki nam jo je obljubljal Martinus – v resnici je tam le teden dni prazne džungle in nihče noče po njej. Zapustimo Jalije ter se po istih stezah prek nevarnih hribov ponovno vračamo v dolino. Za silo jih poznamo in nobenega tveganja si ne moremo več privoščiti. Ker ni več vprašanje, kaj vse še želimo videti, doživeti in posneti – edino pomembno se je vrniti živ in cel.

In vse to se dogaja pred kamero. Neja je nesrečna, želela bi si dolgih pogovorov in gore informacij o življenju odmaknjenega ljudstva. A sogovornika, ki bi ga lahko razumela, enostavno ni. Meni pa postaja sama pot celo bolj zanimiva od cilja. Lahko jo tolažim, da nam je prav pokvarjenost našega vodiča priskrbela krasno zgodbo, rdečo nit, ki se je ves čas prepletala tudi z lokalnim življenjem. A mi verjame šele po malo joka in dolgem pogovoru ob borovničkah, na naju pa se sredi džungle s hriba zliva dež.

Yesaya pa je krasen fant in preostali nosači prav tako – v našo družino se ponovno vrneta mir in obilica smeha. Naporno pot v varno dolino zmoremo brez težav in z nekaj sreče. Po dveh dneh sicer vodič in kuhar pritečeta za nama, očitno imata še neke nam neznane načrte. A tokrat sta v manjšini in vojščaki njunega plemena daleč za nami. Ekipa ju ignorira, naslednje jutro se sama pobereta proti dolini. Po dveh tednih v gori tudi mi prispemo v Wameno. Utrujeni, a zmagovalno zadovoljni.

Vendar hribovskega doživetja še ni povsem konec. Poglavar Džali, moj stari znanec, živi na robu doline. V mestu najdem novega vodiča, ki govori dobro angleščino in za štiri dni se preselimo v vasico Anemaugi. Džali in njegovi vaščani mi pripovedujejo o življenju nekoč in danes. Vas je spokojna in mirna – a ne za dolgo. Tretji dan prispe prijatelj Hine s skupino osemnajstih turistov. Jasno, »moji« so, vsi Slovenci in pazljivo sem vse to načrtoval. Ker sem želel pred kamero ujeti prav umirjenost vaškega vsakdana v kontrastu s folklorno narejenostjo predstave za turiste. In res si vaščani naslednje jutro slečejo umazane cunje in se namažejo v bojne barve. Sledi plemenska vojna, zatem plesi in ponovno žrtvovan prašiček, ki ga v luknji med kolibami na vročih kamnih spečemo skupaj s sladkim krompirjem in zelenjavo. Ogenj zakurijo brez vžigalic, sekire so iz kamna in meso režejo z lesenimi noži. Zlagano? Niti ne, le petdeset let prepozno smo prišli za original. Zagotovo pa je izjemno fotogenično. In prav to sem želel za kamero. Ne nekih prirejenih zgodb o ljudožerski eksotiki, ki je v resnici ni več – temveč dokument o družbi na razpotju. Nekdanjost, kot se je spomnijo vaški starci, je minila. Prihodnost pa ne zraste v času ene same generacije.
Vmesnemu stanju turisti sicer še vedno rečemo eksotika. Njim pa je le trdo prebijanje iz dneva v dan, skozi svet, ki jim ostaja tuj in neznan.

Iz Wamene se v svoj svet vrnejo tudi Lara, Tadeja in Mitja. Prispeta pa Alenka ter Gregor, naša preverjena sopotnika z mnogih poti. Ker irianske avanture še zdaleč ni konec; čakata nas še dva tedna prebijanja prek močvirnih džungel na jugu otoka. Če kje na tem planeta še obstaja kamena doba, jo bomo našli tam!

O tem pa kaj več čez nekaj dni!

FILIPINI 09 - eni doma še zdaj jokajo

2009-04-15T23:37:00.027+02:00

Naša druga tura na Filipine je bila in res je bilo že kar malo kičasto. Zaradi same dežele, njenih plaž, njenih ljudi. A morda celo predvsem zaradi nas samih, skupine šestnajstih popotnikov, iz katere pa se je v tistih štirih tednih resnično naredila družina. To pa je tisti nadstandard, ki ostane za vse življenje, skupaj s spomini in šopkom novih prijateljev. In ga ni mogoče doplačati z denarjem; le sebe daš v skupno blagajno neverjetnih doživetij in trenutkov in to je to. Pošteno!

Pa da jih slišimo, nekaj naših novih prijateljev.

Vanda (predčasno doma … kaj češ, služba!):

Ja ja eni Filipinci še uživajo, drugi smo se pa vsi skesani in od pepela zaradi lastne nespametnosti konec tedna vrnili v kruto realnost in danes precej neuspešno štartali delovni teden v službi. Namesto da bi delala, sem se zagnala na Zvonetovo spletno stran študirat, kam naslednjič (če ne celo nazaj na Filipine:)).Pa kaj češ, tko je. Je bilo pa teh 22 dni toliko bolj nepozabnih, intenzivnih in naravnost fantastičnih. Lagala bi, če bi rekla, da sem se že uspela aklimatizirati, in nekaterim bi bilo žal, če bi mi nos zaradi laganja zrastel večji kot so nekateri drugi moji deli:) Kakšen šok, ko se zjutraj zbudiš v svoji kar naenkrat ne več tok udobni postli, zunaj je krepek minus in pada sneg. Še prejšnji dan pa si švical na 35+. Kar naenkrat se je še Manila, kjer smo bili ''ta kratki'' trije zadnji dan, zdela prav lepa. Pa mi verjetno ni treba posebej poudarjati, da mesta na tej turi ponujajo še najmanj v primerjavi s kičastimi plažami, plavanjem in potapljanjem v akvariju, pohajkovanjem po džungli, druženje s preprostimi, še pristnimi domačini po vaseh, ipd.Vidim da pišem v samih superlativih, ampak nekako so še ti premalo. Kar se pa našga šefa Zvoneta tiče...mal ga mam na sumu, da nas je šparal in nas razvajal tako in drugače:) Če bi nas malo bolj ganjal, nam bi šle morda malo manj po glavi neumnosti...no ja, verjetno mu to ne bi uspelo. Pa saj se ne pritožujem in dvomim, da se kdo bo. Smo bli (eni so še...) tako lušna skupinca, trebuh me še danes boli od vsega smeha. Vse morebitne anomalije pa so tako ali tako zvesto glihali že znani čebrički:)Dragi moji Filipinci, tisti ki sedaj uživate na divjem Palawanu, lepe pozdravčke iz mrzle Slovenije. Moj nasvet: po pameti! (beri: ne vračajte se, tle nč ne zamujate:)).

Anita (iz Manile):
Joooj, Vanda, grozno, grozno, tudi nam so štete ure, zadnje ure filipinskega raja. Ful hudo! S Palawanom te zdajle ne bi dražila. Cisti kić - potapljači smo naredili dva krasna potopa (wreck dive) in pa seveda nepozabne rajske plaze, spanje v hotelu vedro nebo, ribice, čebricki, itd. Pa saj se dobro ves, kako to gre v naši skupini... Noro, noro, noro!Šmrk, šmrk...

Plavanje z desetmetrskimi kitovci - res so mrcine!

Sabina (očitno že doma):
Ajmeeeee,kje sem se jaz to zbudila?? Ajmeeeee,groza!!!! Grem spet spat, realnosti danes ne prenašam ,preboleča je!!! :-((((((( jok,jok,jok!!!!! Ajme, živote jesi težak!

Anita (ja ja, tudi doma, vsi smo že doma):
Halo, kakšen čuden zvok pa je zdaj to? Kje pa sem? Cimra moja, pa kje si mi ti? Kam gremo danes, kaj imamo v planu?O, shit! O, fuck! Budilka. Doma sem. Kriza. In v službo moram. O, shit! O, fuck!Ne, pa jaz nočem v službo, jaz grem nazaj na Filipine...Ajme, ajme, Filipinci! Kriza velikanka! Kdaj se vidimo, kdaj vas bom lahko spet objela?Ne, ne, do prve žurke naslednjega petka ne bom zdržala...

Zvone: Otroc, nč jokat, tud doma je luštno! ... je pa res, da so Filipini hudič, zelo očitno. Sama tura je cukr, čisti kič, bi si upal reči. Ampak nadstandard pa je bila tokrat (ponovno) skupina - mater je blo luštno, a? Tudi jaz se že lep čas nisem toliko na kupu smejal - jasno, vse je bilo strogo službeno, bognedaj da bi užival in bil za to še plačan. Ni pošteno do ostalih!A da ne bom jaz govoril (ker kdo pameten naj navsezadnje verjame ravno meni?!) - pa res, Filipinci, in kako je bilo? Pa ne vi meni in vsem ostalim samo šmrc šmrc pa oh šit pa ou may gad pa ajme- ajme-šmrc-šmrc (interni štosi, jasno!) --- ajde, da slišimo raje, kaj za en zlodej od filipinskega virusa vas je tudi zares tako hudo zdelal. A?V tolažbo: Gregorjeva skupina pa je še vedno na Palavanu, s tedenskim zamikom za nami prihajajo domov. A vam ni toplo pri srcu, ko pomislite, po katerih plažah se oni zdaj potikajo? Ou šit ajme-ajme ...

Krasno srečanje na Filipinih: prijateljica Marjana, Zvone ter hčerka Kaja

Andreja:
Zvone, s tole turo si zadel v polno. Filipini so krasni, krasni, krasni, s tako vrhunsko ekipo in gazdo še toliko bolj. Vse ostalo in popolno je napisano spodaj. Hvala vam za velikansko dozo smeha, veselja, sreče,...

Anita:
Joj, Anita, pa daj, zberi se že enkrat. Uredi svoje misli. Napiši že kaj pametnega. Saj bi, pa ne gre! Misli še vedno sto na uro begajo sem ter tja. Pliz, pliz, a mi lahko kdo pomaga...Za Filipine sem se brez pravega premišljevanja odločila že ob prvih novicah lanskih diverzantsko-avanturističnih raziskovalcev, ki so se z dušo in telesom razdajali, da ne rečem žrtvovali, za to novo Zvonetovo turo. Ja, ja, ni jim bilo lahko! Vedela sem tudi, da nas bo v skupini nekaj poznanih in to mi je popolnoma zadoščalo, da sem eno leto brezskrbno sanjarila o tej turi. Pred odhodom pa sem se vendarle malo spraševala, kakšen vtis bodo name naredili Filipini. Bila sem že v tropih, videla sem že krasne peščene plaže, se namakala v toplem turkiznem morju, se zibala pod palmami, bila na riževih terasah in srečala prijazne ljudi. Ampak Filipini ... ja, moje srce vriska od sreče! Zakaj že? Ne me vprašat. Tako čutim in tega se enostavno ne da napisati. Tudi povedati ne. Lahko se razbere le iz mojih sijočih oči, ki žarijo, žarijo... Mislim, da v resnici še nisem čisto dojela, kaj vse smo videli in kaj vse smo doživeli. Smo bili morda v raju?Vem pa, da je veliko, debelo piko na i dala naša res enkratna, nepozabna skupina. Brez vas, dragi moji sopotniki, bi čisto drugače doživljala Filipine. Hvala vam! Že med turo sem kdaj rekla, le kako naj doma povem, kako čudovito se imamo. Tega se enostavno res ne da opisati. To moraš doživeti.Zatorej - pojdite na Filipine. Začutite vso to lepoto, ki jo ponuja narava. Začutite te vesele ljudi. In nenazadnje, začutite sebe...

Sabina (naša krasna dohtarca, sicer bolj z juga doma):
Ajmeeeee,brojim dane od naseg povratka,samo ne znam zasto brojim i do kad cu da brojim? Mozda do petka kad je planiran nas prvi susret ili do kakve nove ture...ne znam, al' jedno znam...AJMEEEE OVA TURA JE ZAKON!!!!Kakva kombinacija ljudi i ture, ocekivanja su definitivno nadmasena.Ljudi moji nedostaje mi sve..ama bas sve! Nedostaju mi oni sareni dzipniji u kojima smo se vozili. Ja sam mislila da takvi auti postoje jos samo u djecijim bajkama ili kakvom muzeju starih automobila. Nedostaju mi oni ludi tricikli koji toliko bruje da ne cujes ni svoje misli,a tek nase lude voznje s njima:-)))Nedostaju mi karaoke zuri,ludi su Filipinci za karaokama,a tek mi.Posle par San Miguela bi nam i Frank Sinatra pozavidio. I ne samo to,posle par San Miguela necete vjerovati kako pasu krofne sa domacom salamom ,al stvarno!!:-)A kako mi tek nedostaju svakodnevne masaze na Alona beach-u,pa svjeze kokosovo mlijeko pod palmama,odlicna kombinacija za okrijepit dusu i tijelo i pripremu za jos jedan "naporan" dan, jer trebalo je izabrati najbolje ribe za veceru,trebalo je naci neki novi akvarij u kojem cemo divlje snorklati, trebalo je do tamo jedrit sat vremena,trebalo je navecer jesti ,piti ,plesati ,pjevati,smijati se....eeeee, nije to lako.Tad sam se zapitala da li ja to putujem sa Serugom ili..???:-)Ne sjecam se kad smo se toliko smijali kao za Igorov rodjendan.Ako smijeh produzava zivot onda cemo mi zivjet 1000 godina. Primoze zakon si!! :-)Cak mi nedostaje i tarki,ta mala zivotinjica sa velikim ocima.Pa zar nesto moze biti tako slatko ili ja tako nostalgicna?Nedostaje mi taj krasni Apo otok i ona cudovita plaza do koje smo morali plivati da bi popili pivo i na kojoj smo posle vecere slusali najljepse slovenske stihove kao dar nama zenama za 8 mart.To se zove poezija 21 stoljeca :-)A sto mi tek nedostaje ona velika ladja sa spalnikima s kojom smo se vozili cijelu noc....mi ,domacini,kokosi,pijetlovi,staro ,mlado...svi na jednom kupu i sa istim ciljem,doci do Donsola.Donsol-kitovci,mislim da je to samo jedan od vrhunaca naseg putovanja.Plivati s njima je neopisivo! Pa oni su tako veliki da niti ne stanu u vidno polje...neki su ga se i dotaknuli,a neki su i bjezali pred njegovim otvorenim 1 metarskim ustima...zar ne Helenice?Da,da ..."dan mucenikov" nas je zatekao u Donsolu .Dosao je cas za revans!!Za krasne slovenske stihove su se Juliet,Brizit,Suzy,Ajsa,Lulu, Fata,Helga i Lolita oduzile na svoj nacin ,onako kako najbolje znaju i umiju.Da li se jos neko sjeca plovidbe po rijeci i krijesnica?Kao novogodisnji bor u sred ljeta.Pale su neke kritike glede splanika u autobusu koji nas je vozio na sjever...s nase strane samo zezanje,naravno!Jer ja bih opet na tu voznju i nazad:-),zamisli Kobra tu noc nije hrkao.Pa nije ni Zvone kriv sto su sjedista u autobusu plastificirana pa malo klizis!:-)))Rizine terase-moja prva asocijacija je Kobra koji se nekako cudno spotaknuo i leti 2-3 metra sa jedne na drugu rizinu terasu.Sorry Kobra ,al fakat je bilo smijesno.Treking po dzungli, padala je kisa cijelo vrijeme, Zvone i Helenica skidaju pijavice sa nogu( ajde bar ste doprinjeli prosirenju jedne porodice pijavica),Sandi u svojoj presmijesnoj kabanici,zvuci dzungle,kupanje u hladnoj rijeci,ja i Andrejka trazimo "velikanko".....neponovljivo!!!I opet zur s domacinima uz gitare.Anita jel to bila ta noc kad si legla trijezna ,a probudila se pjana??:-)))Vanda ,Sandi ,Matijaz ,sjecate li se voznje na krovu dzipnija po uskoj cesti na putu do Banaua? Usko usko ,usko ,lijevo provalija ,a iznad nje puca pogled u raj!Palawan...ajmeee,ajmeeee,o maj gad ,o fak ,oo sit...ja za Palawan ne poznajem rijeci kojima bi opisala te dozivljaje,vise nego rajsko! Kakve pjescane plaze ,zvjezdano nebo ,gitare ,cebricki, planktoni,kakve boje ,kakve lagune,nestvarno!Palawan je bezobrazno lijep!Nedostaju mi prije svega ljudi sa kojima sam sve to dijelila...hvala vam ,bili ste sjajna ekipa.A sad odoh brojat dane do petka:-)

In to je to - februarja 2010 pa ponovno. In pohitite s prijavami, se že nakazuje ena manjša gneča.

NAMIBIJA - fotografije 2004 - 09

2009-02-08T18:10:00.021+01:00

NAMIBIJA

Tokrat ne bom kaj veliko govoril. Ker v naši Namibiji le fotografije res povedo povsem dovolj. Izbor je s potovanj med leti 2004 in 2008; me pa še vedno boli srce, za kaj vse je zmanjkalo prostora.

Foto Zvone
Namibija je dežela iz pravljice. In skozi njo se tri tedne vozimo s težkimi terenci.
Tudi pravljica. A včasih precej naporna. Za dedce in taprave ženske!
Sami vozimo, sami kuhamo, pogosto tudi zelo sami spimo nekje sredi puščavskega ničesar. Ali na robu plemenskih naselij, kjer morda pozno v noč plešemo skupaj z vaščani. Vsekakor pa Namibija ni dežela za zaljubljene v hotelska razkošja. Ker vam nudi neprimerno več od le petih zvezdic.

Vse naše poti so potovanja k ljudem. In Namibija niso le naravne lepote Namiba. Tukaj so tudi Himbe. So Djembe. So herero. So Bušmani. Trinajst različnih plemen najdemo tukaj. In vsako je v marsičem svet zase.

Swakopmund, puščavske sipine na obali Atlantika - dan za adrenalin. S šperplatami po strminah. In s štirikolesniki globoko v peščeno morje.

Želite božati udomačene geparde? Ni problema, pri njih bomo prespali. Krasne živali! Kot so nomadski Himbe (spodaj) krasni ljudje.

Naš tabor pod ogromnim baobabom v Kalahariju. Bušmani iz bližnje vasice pridejo zvečer na obisk- Avsenikova Golica je tudi v teh krajih zakon!

In seveda: v Afriki smo - si predstavljate Afriko brez živali?

Prizori in nacionalnega parka Etosha:

In to je vse. Oziroma: zelo zelo droben delček naših namibijskih spominov.

Neprimerno več od tega pa dobite v živo.

IRIAN EXTREME 2009

2008-12-17T10:16:00.070+01:00

IRIAN DŽAJA EXTREME
– julij 2009

Z Nejo odhajava poleti 2009 za mesec in pol prek Irian Džaje. Poštena ekspedicija bo to, z lokalnimi nosači, peš in s televizijsko kamero. Bogu čisto za rit in še naprej! Še dva zares trpežna in preverjena sopotnika lahko vzameva s sabo. Si upate?

Zemljevid Indonezije: Irian je leva polovica skrajno desnega otoka, naša ekspedicija pa nas bo vodila v hribe osrednjega dela ter v pragozdove otoškega jugozahoda.
Satelitski pogled na otok:

http://www.papuaweb.org/gb/peta/sat/ng.jpg

Irian bo le prvi del treh načrtovanih potovanj, na katerih bova z Nejo snemala novo serijo televizijskih dokumentarnih oddaj - pod skupnim naslovom DRUGAČNI bova odkrivala nekaj najbolj odmaknjenih plemenskih področij današnjega sveta. Po Irianu bova konec leta 2009 odšla na tri mesece dolgo potovanje z motorjem prek Centralne in zahodne Afrike (od pragozdnih Pigmejcev do saharskih Tuaregov) v letu 2010 pa načrtujeva še pot med namibijska plemena (Himbe in Bušmani). Ne veva sicer še, za koga, vsekakor pa želiva delati! Moje izkušnje, Nejina svežina, predvsem pa najina skupna energija morda ni nekaj, kar bi lahko čakalo v nedogled.

V Indonezijo hodimo že deset let. Le da tista naša verzija res nima prav ničesar skupnega z Balijem in nobel hoteli pod palmami – niti slučajno! Glavnina potovanja je namenjena Irian Džaji (po novem Zahodna Papua, tik nad Avstralijo), od Džakarte je oddaljena približno toliko kot Ljubljana od Sibirije, življenje tam pa – hej, ni da bi govoril! Če obstaja še kje na tem planetu kamena doba in kraji, ki se jih naš svet še ni dotaknil, potem je to zagotovo na Irianu. Droben del tega vsako leto preverjamo tudi v okviru naših potovanj. A petdnevni treking po tistih brdovcih je dovolj kvečjemu za sicer dokaj konkreten priokus nečesa povsem drugačnega. Zares pravi kraji in nedotaknjena ljudstva pa ostajajo še vedno izven dosega naših avantur. Na drugi strani hribov. In globoko v deževnih pragozdovih malaričnega juga.

Ta zapis je namenjen tudi morebitnimn pokroviteljem in zainteresiranim televizijskim hišam, zato kratka predstavitev sopotnice Neje Garvas: absolventka novinarstva in francoščine, odlična študentka, predvsem pa že pet let svetovna popotnica z dušo in številnimi izkušnjami. Kot vodnica dela v našem klubu, skupaj sva bila na Kitajskem, v Vietnamu, Indiji, Keniji, Etiopiji, Namibiji, Filipinih in Nepalu, zelo veliko pa je potovala tudi sama. Za Pop tv sva z motoristične poti prek Etiopije in Kenije naredila televizijsko serijo Moja Afrika. Izredno dobro se poznava, kljub razliki v letih sva najboljša prijatelja in veva, da se v težkih situacijah lahko zaneseva drug na drugega - preverjeno! Kar pa tudi ni povsem nepomembno: Neja mi je kot hčerka; tako moja žena kot njen dragi naju pri teh načrtih povsem podpirata.

Irian Džaja - pred dobrim desetletjem sem prvič lazil po tistih hribih in se zatem ponovno vračal skoraj vsako leto. Zato ni slučajno, da hočem tokrat še veliko dlje. Takole nekako pa si vse skupaj predstavljam:

Z Nejo (in morda še kom, največ pet nas je lahko) odrinemo od doma okoli 20. junija. Cilj: Wamena v dolini sredi irianskih hribov. Najprej naredimo dvotedensko turo v hribe, med plemeni Dani in Jali. Jasno, z lokalno ekipo nosačev in Rufusom, našim stalnim vodičem in prevajalcem. Pet do sedem ur hoje dnevno, spimo na tleh v vaških kolibah, šotorih ali sredi džungle – kakor pač nanese. Kuhamo sami. Priložene fotografije vam lahko povedo več od besed – bomo pa tokrat iskali še bolj neverjetne in drugačne kraje. In predvsem ljudi.

Vrnitev v Wameno, kjer se bomo sredi julija srečali s Hinetom in njegovo skupino osemnajstih popotnikov. Jasno, tudi za kakšno žurko bo čas – zagotovo pa bo zelo zanimivo primerjati idilično plemensko vas pri poglavarju Džaliju pred in po tem, ko jo napade horda slovenskih veseljakov. Vse seveda (tudi) skozi iskalo kamere.

Zdaj pa - na jug otoka, v džunglo. Povsem nov svet. In neverjeten v svoji nekdanjosti!

Ko Hinetova skupina odide, pa mi heroji nadaljujemo pot v džunglo na jugu otoka. Do popolnosti drugačen svet in življenje bo to, hodili pa bomo skozi predele, kjer na zemljevidu še vedno najdete za kakšno Slovenijo velika ozemlja z oznako: NERAZISKANA PODROČJA. Pri wamenskih misijonarjih bomo najeli Pilatusa in poleteli uro daleč do pristajalne steze sredi zelenega pekla. Pred desetimi leti sem že bil tam (od takrat so priložene fotografije), a tudi tukaj bomo šli tokrat veliko dlje. Janiruma se imenuje vas, z novo ekipo lokalnih nosačev in plemenskih vodnikov bomo od tu dobra dva tedna peš in s čolni iskali poti do obale. Plemena Kombaj, Korovaj in Asmat živijo na naši poti. Prvi dve sta znani po svojih bivališčih visoko v krošnjah dreves – medplemenski spopadi in kanibalizem sta tu še vedno upoštevanja vredni realnosti. Naši nosači bodo vedeli, do kje je še varno hoditi, ne da bi naleteli na svoj pisker – a cilj so področja, kjer belcev še niso videli. Ali pa vsaj ne vsako leto …

Tudi tukaj bomo hodili včasih po ves dan, gazili prek blata in rek, spali v džungli in bili zelo domači z dolgimi in divjimi nalivi. Med zadnjim obiskom smo od nas štirih trije dobili malarijo. In še kakšno veselje se lahko zgodi spotoma – torej? Gremo?

Fotografiji zgoraj: plemeni Kombaj in Korovaj živita zaradi varnosti (medplemenski spopadi, kanibalizem) v kolibah visoko v krošnjah dreves. Sredi pragozda. Ni ravno lahko priti do njih.

In koga bi z Nejo želela imeti s sabo? Hja … vsekakor zelo trpežnega. Prednost našim že preverjenim sopotnikom s prejšnjih poti. Ki pa se ne bojijo kamere in znajo pred njo tudi kaj povedati in podoživeti. Celotna ekipa bo istočasno namreč tudi glavna igralska zasedba celotnega televizijskega projekta. Predvsem pa: zadeva žal ne bo poceni. Ne, nikakor ne gre za posel – jaz vam ponudim in organiziram noro doživetje, vi ste mi v zameno heroji pred kamero. V dobrem in slabem! In torej delimo le stroške. A za celo pot potrebujete okoli šest tednov in vsaj 4000 evrov. Jo je pa mogoče tudi razbiti in kombinirati s Hinetovo (krajšo in cenejšo) skupino. Dva ali trije se nam pridružijo v hribih, druga dva pa v džungli. Tudi za kamero bi bilo to bolj zanimivo.

In to je to! Javite, kogar zanima, enkrat januarja bomo pa rekli kakšno bolj konkretno. A vsekakor velja: z Nejo si bova vzela pravico do izbora. Pa brez zamere. Ker se v tisti jebi res moramo zanesti drug na drugega. Če se bomo imeli radi, bo vse skupaj veliko laže.

NEPAL '08 - luškano!!

2008-12-15T11:02:00.035+01:00

NEPAL 2008

treking do baznega tabora Anapurne, rafting na Kali Gandakiju, nacionalni park Chitwan, Katmandu
- skratka: LUŠKAAANO!!

Sedem let je minilo od našega zadnjega obiska Nepala, »najlepšega koščka sveta«, kot se je že mnogim z razlogom zapisalo. Revolucija, nemiri, zaprta področja – vse to je iz lepotice pod Himalajo v zadnjih nekaj letih izželo čar in vabljivost brezskrbnega pohajkovanja. A stvari se spreminjajo in Nepal je ponovno tam, na voljo vsem, ki si želijo in si upajo. Dvanajst nas je novembra 2008 preverjalo njegove še vedno dobro uhojene poti in reke. In je bilo čudovito. Res, čuuuudoooviiiiitooo! – brez izjeme vsi smo se strinjali o tem. Triindvajset dni čiste lepote, adrenalina, enkratnih ljudi in krasnih doživetij. Najprej devet dni dolgo peš po hribih, kjer je bil naš cilj 4150 visoko postavljen bazni tabor Anapurne. Mnogi trdijo, da je to najlepši košček najlepšega dela sveta - ki pa je še vedno dosegljiv tudi navadnim smrtnikom, ki imajo vsaj nekaj življenja v nogah. Kot ogromen amfiteater, z vseh strani obkrožen z vrhovi sedem in osem tisočakov. Zatem reka Kali Gandaki in trije dnevi (dokaj) divjega raftanja – čisti odklop! Na koncu pa prijazen iztek: džungla in vasice nacionalnega parka Čitvan. In seveda Katmandu, že sam po sebi vreden te dolge poti.

Gotovo, v Nepal bomo še odhajali, vsak november. Si upate naslednjič z nami?

Ingrid:

Dragi popotniki - Zvonetovi, Nejini, Hinetovi...saj vemo, da je rek "za ta dnar je to TO!" štos in tudi naša skupina ga je uporabljaja vsaj trikrat na dan, ampak vsi tudi vemo, da na teh potovanjih dobiš "za ta dnar" veliko več. So namreč stvari, ki se jih ne da kupiti za NOBEN denar - neprecenljivih izkušenj, doživetij, pustolovščine - in od vsakega od nas je odvisno, kako jih bomo v domačem okolju vnovčili.Tako kot Afrika, Indija, Patagonija, te tudi Himalaja zadane. Ko stojiš tam, v njenem naročju sam in droben, obkrožen s zasneženimi Annapurnami in sonček ožari špičke osemtisočakov - čista čarovnija!! Treking v Himalajske višave je preplet silovite lepote in vznemirljivo odkrivanje neznanega. Tudi, ko ti v baznem taboru ponoči zmrzne zobna pasta ali pa ti zagori podplat na pohodnem čevlju, ker si skušaš ogreti noge preblizu ognja...Pa rafting po razpenjenih brzicah Kali Gandakija, spanje na peščenih plažah in adrenalinska vožnja z lokalnimi avtobusi - spet čista avantura! Na koncu pa še obisk Chitwana, nepalskega nacionalnega parka - preganjanje nosorogov po džungli na slonjih hrbtih in ogled svetovnega prvenstva v SLONJEM polu nekje bogu za hrbtom (mimogrede, bili smo edini "turisti") Pa Kathmandu, (must see :) mestna džugla, kaos, šoping, šoping, šoping.... Lokalni vodiči so nas razvajali v nulo - topli čajčki zjutraj direkt v posteljo, piškotki, čokoladke, pobirali so za nami pozabljene pohodne palice, kape, fotografsko opremo, plesali in peli z nami ob večerih....Pa Neja - njena očarljivost in znanje te hipoma osvojita in Zvone - čista dodana vrednost!Hej, Zvone, želim ti, da bi še dolgo imel pisarno brez vrat z najbolj osupljivimi razgledi, najlepšimi sodelavkami in nabolj trpežnimi "strankami" - in ker je december, naj bo to tudi novoletna voščilnica, ko se mi je že tako lepo zapisalo.

Janez:

toliko prijetnih doživetij, kot smo jih bili deležni na turi po NEPALU, je težko strniti v nekaj stavkih. Pa vendar.Bilo je doživetje o katerem se večini lahko samo sanja, nekaterim pa še to ne. Naši skupini so se sanje uresničile. Ali rečeno drugače - bilo je neponovljivo.Še vedno podoživljam celotno potovanje in poskušam sestaviti mozaik nepozabnih trenutkov na poti v bazni tabor pod zasnežene vrhove ANAPURN in MACHHAPUCHHRE na višini 4150 metrov. Moram priznati, da višina ni od muh, vendar je bil trud bogato poplačan. Ob tako prijetni družbi so bile vse težave hitro pozabljene in obvladljive.Čudovit gorski svet, poseljen s preprostimi, prijaznimi in žilavimi domačini, ti sede v dušo. Tudi preostali del popotovanja bo ostal še dolgo napolnjen s prijetnimi in nepozabnimi trenutki. Rafting po reki Kaligandaki in nacionalni park CHITWAN, kjer smo lahko videli prva slonja dvojčka rojena v Nepalu in na hrbtih slonov raziskovali džunglo ter preganjali krokodile. Tudi mesti POKHARA in KATHMANDU sta vredni ogleda in podoživetja nepalskega mestnega utripa.Za zakluček velja še pohvala in zahvala Zvonetu in Neji za krasno vodenje prijetne in razigrane družbe.Vsem, ki so vam hribi zrasli pod kožo, pa toplo priporočam, da izkoristite turo v Nepal. Resnični vam ne bo žal !!!!!!

Na nepalski turi se nam je takoj po indijski skupini pridružila tudi naša Neja. In očitno je to ena taka prijazna sezona: punca se z lahkoto in zelo kvalitetno zaljublja. Tudi v Nepal, jasno! In je sploh ni bilo treba kaj veliko pregovarjati: v naslednjih letih bo poleg Indije, njene velike strasti, z veseljem prevzela tudi vodenje naših nepalskih avantur - če je ... khm ... katera njenih drugih ljubezni seveda ne odpelje kam drugam. A z malo sreče boste v zelo dobrih rokah. Seveda pa svoje delo oba zelo resno jemljeva: tudi iz zraka (dve slikci zgoraj) sva preverjala varnost naših naslednjih poti - a brez panike: v preverjenih rokah, v tandemu. Nad Pokharo. Zadaj sveta gora Mačupučare, z obeh strani.

Gregor: Večina osemtisočakov se bohoti v Nepalu. Nepal pa ni le Himalaja, Nepal so ljudje. Z »Namaste, good morning, do you want some tea«, so nas na poti v bazni tabor Annapurn in nazaj razvajali naši nosači, ko so nam zjutraj v še tople spalne vreče postregli s čajem. Njihova prijaznost res ni imela meja in verjemite mi, tudi z denarjem je drugje ni mogoče kupiti. Sicer pa je treking v osrčje Annapurn, baje tudi doline marihuane, prava stvar. Devetdnevno ležerno premagovanje višine in dolžinskih kilometrov, ob vseh tistih fantastičnih razgledih…., ja to si bomo pa zapolnili za vse večne čase. A to je bil šele začetek. Iz Himalaje smo se namreč takoj vsedli na rafte in po divjih brzicah reke Kali Gandaki odpluli proti jugu. Tudi za tiste, ki so navajeni reke Soče je bilo raftanje precej razburljivo, spanje v šotorih na peščenih sipinah pa skoraj surrealno. Pa da hrane niti omenjam ne. Res je bila sveža ;). Po raftanju in adrenalinskem avtobusu pa še v nacionalni park Citwan, kjer smo se šli mal turiste. Na slonjih hrbtih smo uspešno poiskali nosoroge ter v drevaku plašilli krokodile. Za desert smo videli še slonji dvojčici, zagotovo prvi v Aziji, če ne celo na svetu. Ker pa desert brez češnjice ni desert, smo se udeležili še finala svetovnega prvenstva v slonjem polu. In konec se je zlil z začetkom v kaotičenem Kathmanduju. Seveda pa ne morem mimo naše ekipe, ki je štela ducat povsem raznovrstnih ljudi, ki v srcu dobro mislijo. Brez njih ta pot ne bi bila ista. To je moja Zgodba. Vaše vas čakajo tam. Se splača!!!

Monika je svojo domačo nalogo sicer opravila z zamudo, ampak je tako obširna in informativna, da bi je bilo škoda izpustiti. Tukaj je - odgovori na kup vaših vprašanj. Monika:

In smo šli... na dolgo pričakovano potovanje... v Nepal, dobro oborožena s šelami in zdravilnimi zvarki na bazi alkohola. Sopotnik (tudi življenski) mi je celo očital po njegovem mnenju preveliko količino teh zdravil, pa jih je zelo hitro zmanjkalo, veliko pred koncem, zato pa se moramo pohvaliti, nihče ni zbolel (vsaj ne za več kot en dan), je pa prav ta moj Sopotnik dobil drisko ko je “zdravil” zmanjkalo ob vrnitvi domov.Toliko o pretiranem jemanju zdravil! Posvetujte se s farmacevti! Šalo na stran, kajti potovanje je bilo resno super. Pa ne ali le zaradi dežele Nepal, predvsem zaradi ljudi. Naša skupinica skromnih 12 nas je štela smo bili Ljudje, ki smo šli k Ljudem. Ta majhnost skupine je imela tudi svoje prednosti, vsak se je z vsakim lahko zbližal, če se je le hotel, pač, za ljubezen sta potrebna dva. Ampak bili smo priviligirani, imeli smo dvakrat dodano vrednost, ne le Zvoneta ampak tudi Nejo. Ne, Zvone ne potrebuje Neje za okras, ker je sam hudo sexi v tisti ta novi srajci. Neja je predvsem reševala njegovo čast nebrzdanega žurista, ko je zadnji dan žurala z nami, Zvone pa jo je popihal spat (verjetno je bil z mislimi že pri ljubljeni, doma). Hvala Neja, da si bila z nami na potovanju. Predvsem pa hvala Zvone, da smo lahko šli s tabo. Hej “stari” je res profesionalac, pa kdo bi si mislil, a!? Jeah, rape me! Če nas ne bi posiljeval, bi potovanje zgubilo skoraj ves čar, ker ne bi bilo SKUPINE. Naj pojasnim. Po dolgem letalskem trasferu smo prišli vsi zjahani v Dubaj in še takemu zapriseženemu alkoholiku kot sem sama se je upirala misel na alkohol, ampak Vodič nam je prijazno ponudil požirek ognjene vode, in ker “krjanca” veleva, da se prijazne ponudbe ne sme zavrniti, jaz pa sem zelo prijazna (ko mi paše), smo se skoraj vsi povabilu odzvali, in ni nam bilo žal, saj so se nam oči koj zasvetile, in smo utrujenost veliko laže premagali. In to ni bilo naključje, vodič je že vedel kaj dela, kot še tolikorat kasneje, ko je z “riskantnim” mešanjem čebrička 12 zahodnjaških individualistov združil v 1 skupinico veselih Slovenceljnov. In na svoje široke grudi je vsakič znova prevzel možnost, da bo zavrnjen, kar pa vsi vemo, da ni prijetno. Ampak ljubezen ne pride sama od sebe in smo se potrudili, in nikoli se nismo imeli tako radi kot pri čebričkanju. Roko na srce, tri tedne le ni tako dolga doba, da bi se imelo dvanajst neznancev, različnih generacij čas v miru zbliževat in spoznavat, zato je bilo potrebno vklopit časovni stroj (srknit čašo opojnosti), in že smo lažje premagali krščansko zadžanost, sopotniku podarili nasmeh ali celo krohot (še pomnite tovariši), ga objeli, zavriskali in zapeli. In Zvonko to ve, tako kot je vedel tudi za črne oblake, le da mu takrat nismo verjeli, ampak vse kar je napovedal se je uresničilo. (glej forum, sicer se pa spomni zgodbe o 12 apostolih (ali jih je blo 13 ??). Poleg tega nam je pokazal kako se zbližamo z domačini, tako da smo se imeli radi tudi z našimi nosači; ejga moj Tensing je bil pravi cukr. Vsak dan je odšibal z mojo prtljago naprej, prvi prišel na cilj in mi rezerviral najboljšo sobo, z najlepšimi razgledi na vrhove, ko sem prisopihala še sama me je pričakal, tlesknil v dlan in mi peljal pokazat sobo, če je uredu. In to vse s tako sijočim nasmehom na obrazu da se ne da opisat. Človek bi ga vzel kar domov. Za nagrado ker smo bili tako fajn nam je lokalni gazda Tulsi častil fancy večerjo. Tudi otroci so bili lušni, starši prosjačenja ne odobravajo, ampak nekateri pač niso “lepo vzgojeni”, oz. Smo jih turisti že pokvarili, zato te bolj ali manj sramežljivo povprašajo po čokoladici (mimogrede, mi smo jo vsako jutro dobili od našega Candre), tiste bolj navihane in glasne sem prijela, vrgla v zrak, dvakrat zavrtela in prav vsi so pozabili na čokolado....Navdušena sem bila nad svobodo tamkajšnjih otrok in ležernostjo njihovih staršev, ker se otroci svobodno gibajo in igrajo brez da bi jim nevrotična mama čepela za vratom; dokler nisem poskočila in zavreščala tudi sama. Šli smo mimo osamljene hiške na hribu pred katero so se igrali trije kuštravi smrkavčki kot že tolikokrat, ampak eden je imel v rokah kuro, ki jo je držal za vrat in z njo mahal okrog (kura je preživela, verjetno), ampak to ni nič, druga dva sta imela vsak svojo pomarančko v eni ročici, v drugi roki pa giletko za britje, ki sta jo veselo oblizovala za malimi jezički....Nauk: nepalski otroci imajo debelo kožo, naši bi imeli krajše jezike. No seveda v raju so bili tudi nesporazumi in strastno zagovarjanje različnih stališč, ampak bravo naši, vse juhe smo še vroče pojedli. Tu je nastopila naša Nejča, vsakega posebej je pocrkljala in mu prisluhnila, ko se nam je nos povesil pod težo ega.Potem so bili tu še naši vodiči na raftingu, ki so govorili tako hitro, da jih nismo nič razumeli, ampak smo se po začetnem strahospoštovanju prav veselo zabavali na račun “Padal forward please! Faster, faster, faster!!!!!! Je treba slišat v živo.V Chitwanu pa je za protiutež naturalist Tulsi, ki nam je predstavil tamkajšnji živež, govoril tako prijetno počasi kot dedek pravljice...Dejstva o gorah, rekah, slonih,... in kar je še takega so povedali že moji sopotniki, zato se vam zahvaljujem vsem, ki ste mi naredili to potovanje neponovljivo. Gaziju, neusahljivemu viru informacij in zabave, ki je pokazal velik vodniški talent, Ingrid, ki nam je z drobnimi malenkostmi(kot je Nutela na bananinih palačinkah) naredila velika veselja, “Stari” hipurki Mojci za nagajive pesmice, Janezu in Mimi (le kaj bi brez tvojih čikov ;)) , Tihemu, Mojci in Andreju skupaj nas vežjo prijetni spomini in naša mala zabavna skrivnost ( prepovedane stvari so najslajše) V vsakemu od nas je še neka otroka, cvetja. Ostalim, ki boste šli v Nepal se bo skrivnost mogoče razkrila, drugim pa naj ostane pristna slovenska foušija. Ojej, skoraj bi pozabla na Gregorja, mojega dragega, le kaj bi brez tebe....

V Nepal odhajamo ponovno novembra 2009, vodila bo Neja.

Poskusimo skupaj?

NAMIBIJA, avgust 08 - Hine in njegove mambe

2008-09-29T14:41:00.020+02:00

ZGODILA SE JE NAMIBIJA 08/08.
IN RODILE SO SE LEGENDE.

(po povzetkih iz klepetalnice uredila Romi, fotografije Romi in sopotniki)

Ekipa petnajstih popotnikov. Berta 2. Daljše minute in bližnjice. Sončni vzhod in zahod kot edino merilo časa. Sundownerji. Mesoooooooo!!! In v Namibiji, isti kot vedno pa vendar hkrati tako zelo drugačni, so se rodile LEGENDE.

Dirty-i Hine, smallboss, ki slabo sliši, a ima odličen posluh za sočloveka in poskuša ustreči vsem, Mojca in Lori, Štajerki, ki prekipevata od pozitivne energije in te lahko spravljata v smeh cel dan in noč brez prestanka, EjKlemen, fant, ki malo govori, veliko snema in z veseljem priskoči na pomoč ter Saška, ki te očara s svojo naravnostjo in prisrčnostjo. Stinky-i ali Pechvogli in še marsikaj… MarušKa, naša Bilka in jutranja Budilka, Barbi, zabavna in vedno nasmejana punca, ki rada govori in se zafrkava, Matej, miren fant, ki odlično peče meso, Sine in Zdena, poročen par, ki stresa vice iz rokava. White Mambas, DivaMamba Nataška, urejena in radovedna, Singamamba Janja, ki s čudovitim petjem utiša vse okoli sebe, QueenMamba Polona, ki vedno rade volje prevzame pobudo za delo in poskrbi tudi za ostale, BabyMamba Ana, sprva tiha navdušena fotografinja, nato pa prava partymamba in MissMamba Romi, poskočna, razigrana in hudomušna.

Vsako jutro se začne z MarušKinim bujenjem ob 6. uri zjutraj (po nekaj neuspelih poskusih, da bi nas iz šotorov pregnala prej)…
MarušKa: Dobro jutro! Rise and shine! Dejmo vstat! EjKlemen a daš vžigalnik, da zakurim ogenj?
Hine: Maruuuušaaaa! Jaz bi kavico v šotor.
Nataška: Ej folk, a ste slišal te čudne glasove ponoči? Aaaa aaa aaa …
MarušKa: Hine, jaz sem MarušKa! Po kavico si pa kar sam prit! Jaz grem zdej meditirat.
Sine: Zdena, kje so moje hlače?
Polona: Spet ti brisalci! Pa kje je pas? Kaj tak komplicirajo, res ne razumem…
Zdena: Ej, a luči maš prižgane?
Nataška: Poglejte ta znak! Dead slow!
Janja: A se lahko malo ustavimo?
Otroci ob cesti: Sweeties, gimme sweeties!
Nataša: Punce, kaj je tisto tam? A je živaaal?
Polona: Ja žival je… je žival! Saj ima vrat!
(Ja, tudi noji imajo vrat!)
Romi (ponoči v kampu): Punce… hmm… ne se ustrašit… tam levo… je ena žival…
Polona (pogled v levo in krik): AAAAAAAAAAAAAA!

…nadaljuje pa nekako takole…
Hine: Tole ni dobr pomit! Kaj boste pa s tem nardile? A krompir hočte pečt? To bo predolg trajal! Kje je posoda?
Mojca: Lori, a si že izbrala parcelo? Kakšen slog mava danes?
Družba ob ognju (v ozadju odmeva komad You are simply the best): Mesoooooo! Tok je dobr, da mi bo kr pršlo! Matej res zna pečt meso, da se sline mi cediiiijo!
Hine: Mambe, res je bla dobra večerja. Bravo punce! In Matej! Bravo cela ekipa!
Mojca: MarušKa, kje je zdaj ta sundowner?
MarušKa: Mir mi dej, jaz plešem za luno!
Sine: Ej, a ste slišal tega…
Zdena: Sine pejva napihnt blazino!
MarušKa: This fire is going to be gone.
Ana: Kaj te toti hoče?
Mojca: Drsti se!
MarušKa (pilotu Ashu): U… go away!

…in naslednji dan takole…
Lori: Preklete lisice nooooooore!!!
Mojca: Midve sva brez čeeevljev!
Hine: Kdor ne bo 5.15 v avtu, ne gre zraven! To je pa tko, če me ne poslušate! Sej sem reku, da jih not pospravte!
Družba na sipinah: Go Sine go!
Sine: Zdena dej mi vodo!
Lori: Kaj si ti ja nor, kak je tu lepo!
Nataška (med drsenjem po sipinah navzdol): Romi zapri ustaaaa!
Lori: Glej jo surikato! Joj kak so one meni dobre!
Ana: Meni tudi! A eno domov vzameva?
Sine: Kaj bomo danes naredili za večerjo?
Barbi: Dej me sliki, dej me sliki!
Romi: Mojca, kje je Berta?
Nataška: Kok sm hudo fotko nardila!
Ana: Jaz tudi! Dvoglava žirafa! Pokaži tvojo!
Janja: Punce a se malo umaknete, jaz ne morem nobene nardit!
Mambe: Bejbe gremo se kurbat! Kje pa je Kurba?! Aja, podnevi mora počivat… Hine dej Bertooo!!!!
Hine: Mislim, da je zdej čas za letzte rezerve!
xxxxxxxxx
… vsak dan je bil drugačen od prejšnjega… TRESK, BUM, BANG …

Hine: O fak! Prevračajo se!!!!
Ana: Zlomljeno ključnico imam.
Hine, Mojca, Nataška: Romi, lahko premikaš roke in noge?
Polona: Zlomljeno zapestje imam.
Ana: Hine, lepo vozi! A sma zmenjena? Če me šestkrat zaboli, te focnem!
Polona: Kaj se je zgodilo? Kje smo? Kje je Nataša? Kje je Romi?
Janja in Hine: Prometna nesreča. Peljemo se proti bolnišnici. Nataša in Romi sta zadaj. Vse je okej.
Polona: Enkrat sem že imela nesrečo. Padla sem s konja.
Hine in Janja: A res?
Romi: Kakšen je moj obraz?
Nataška: Vsak vdih naj te napolni s pozitivno energijo, z izdihom pa naj gre ven vsa bolečina…
Polona: Kaj se je zgodilo? Kje smo? …
Hine in Janja: Prometna nesreča. Peljemo se proti bolnišnici…
Polona: Enkrat sem že imela nesrečo. Padla sem s konja…
Hine in Janja: A res, Polona? (slednji pogovor se je ponavljal vso pot do bolnišnice, dve uri).

…v Welvitschia hospital pa…
Dr. Blažič: Dobar dan!
Polona: Kaj se je zgodilo? Kje smo? Kje so ostale punce?
Dr. Blažič: My sweetie! Everything will be ok!
Romi Mojci šepetajoče: Povej mu, da težko diham in govorim.
Dr. Blažič (poplesujoč po hodniku): We are gonna dance tonight. You are gonna be ok! Move your ass my sweetie!
Mojca: No, pa le nisi čist invalidka, usta boš kmalu lahko uporabljala, roko pa tudi.
Sestra med umivanjem: Uuuu sexy sexy!
Zvone (klic po telefonu): Punce, kako ste? Tudi jaz sem preživel zlom ključnice in reber v Namibiji… A bo šlo?
Punce: Seveda, Zvone, me gremo naprej!
Romi (Ani z zlomljeno ključnico): Ana a bi mi narezala jabučka?
Ana: Poglej ga totega, spet je prišel počistit! A odprema tisto preživelo pivo?
Romi: Ja, potem se pejva pa z ležalniki po bolnici vozit! Jupiii!
Sestra v bolnici: God bless you!
Dr.Blažič: My sweetie we are gonna dance tonight! I love you my sweetie!
Romi: I love you too! Do I have to worry about anything?
Dr. Blažič: Yes, you just worry about finding yourself a rich African guy!
Lori: Joj ti nemški turisti… Smo se po prometni nesreči peljali z nemškimi turisti do Swakopmunda… Celih deset ur!! Za popizdit! Me je že tak melo, da bi kr tanajbližjemu šijenk zavila…
EjKlemen (oponaša nemške turiste): Ali smo že identificirali tole? Mislim, da je kamen. Oooooooo! Škljoc škljoc.
Lori: Aaaadijo pamet! Pol pa še tisto skakanje. Zapelemo v lukno pa skočimo Sine pa EeejKlemen pa jaz gor, pol pa oba z EjKlemnom padema dol, ko pa še Sine
prleti dol, pa spet naju odnese gor... Saj se mi je vsa notranja inštalacija čisto pomešala! Jebat ga, glavno da smo preživeli...
African tracks guy (pri katerem smo najeli džipe): We got the jeep. The tires were stolen.
Hine: Oh my god!
African tracks guy: You are in Africa my friend. We have insurance on that…

… in spet je bila cela ekipa na poti (no del ekipe je bil polomljen J)…
Hine: Mala, kako si? Ana, pa ti?
Ana: Hine, kaj bi te ti rad slišal? Romi, a bo?
Romi: Do poroke bo že!
Nataška: Punce, jutranja joga!
Polona (z zlomljenim zapestjem): Lori, a mi zapreš modrc?
Janja: Ti bom jaz pomagala!
Nataška: Romi, a boš čaj? Kaj boš pa jedla?
Romi (z zlomljeno prsnico in nategnjenimi vratnimi mišicami): A me lohk nekdo pride dvignit pliiiz… Ne morm vstat…
MarušKa: Ana bom jst šotor pospravila, ti pa daj mir!
Ana: Ej cimra hvala ti!
MarušKa: Ni problema cimra! Ej folk dračje je treba nabrat!
Matej: Bom jaz! Sam če bom potem jst meso peku!
Romi: A bo kdo bonbončke?
Polona (bolniški smeh): Aaaa haaa haaa haaa haaaaaaaaaaa
Janja: A si okej? Ne, a si res okej?
Romi: Nataška, a mi boš umila lase, ko pridete z izleta?
Barbi: Jst ti lahk obrvi populm če češ…
Janja: Ana, a ti kej pomagam?
Ana: Saj bom sama! Ni problema!
Mojca: Polonca, a mi posodiš dušgel in šampooon? Matej speči danes pipiko prosim!
Saška: Lori a mi spleteš kitke?
Lori: Poglej ti njo! Razvajena mladina tc tc tc hahahaha
Romi: EeejKlemen, a mi napihneš blazino?
EjKlemen: Z lahkoto!
Polona: Kak naj zdaj to flašo odprem? Ne morem sama…
Janja: Ja hudiča no! Kaj bomo pa zdaj naredli?
EjKlemen: Dej sem!
Romi: Ana, kaj delaš?
Ana: Ždim, Romi, ždim!
Hine: Jst sm tok srečen, da vas mam spet vse na kupu!

xxxxxxxxxxxxxx

… dnevi in večeri so minevali kot bi mignil…
Hine: Dejmo družba spakirat, da štartamo čim prej!
Mojca: Jaz ne morem vstat tak zgodaj!
Lori: Ah daj daj Mojca, spet boma zadnji!
Hine: Ana, kako si?
Ana: Hine, VREI JE!
Saška: Joj poglej tole ogrlico! Pa to zapestnico! Klemen, a maš še kej denarja?
EjKlemen (mirno kot se le da odloži kamero in seže v žep): Seveda. Seveda.
Romi: Ej kako spraviš 60 bushmanov pa 5 turistov v dva džipa?
Hine: Z lahkoto!
EjKlemen: Sam rečeš #%!go!
Punce na tržnici v Okahandji: Ja Lori, kje maš pa ti čevlje?
Lori: Zamenjala sem jih za spominke, kaj čmo. Za ruzak so mi ponujali celo trgovino!
Saška: Kej tacga!
Hine: Ana, kako si?
Ana: Hine, vrei je! Mojca daj še en mango z vodko!
Polona: Rula rula, Amarula!
Barbi: A se gremo lizat?
Družba: Ja!!! Kje je med?!?!
Hine: A spet fukljate? Ne morem verjet!
Lori: Dajmo, odprimo mojega likerčka!
Saška: Mojca, kaj je Lori rekla?
Polona: Jebemčula je tole dobr!!!
Janja: Svije pijane, spet ste nažgane!
Zdena: Sine, a si vzel tablete?
Barbi: Dj me do stoooo!
Janja: Pa daj nehaj noooo!
Sine: Mesooooooooo!
Hine: Ja jebiga… Takle mamo.
Nataška: Sam še zobke si umijem pol pa spat. Ej folk, a ste vidl utrinek?
Mojca, Romi: Hmmmm, a si bova midve tut dans zobe umile?
EjKlemen: Jst grem zdej spat. A še kdo kej rabi?
Hine: Today was a good day. Nobody crushed. Jst mam dost, lahko noč.
Mojca: Matevž, ne Primož… Dooomen! Booojan? EeejKleeeemen maš še kaki cigareeet? Ti Roooomi, kaj bova pa danes nastavili pred šotor?

Smeha ni manjkalo, mesa tudi ne. Kot bi rekla Saška, bili smo res kot eno samo, po afriško zaudarjajoče, od jutra do večera dobrovoljno bitje, in noben del tega bitja ni mislil samo nase. Vsak od nas je dal delček sebe in brez vseh nas potovanje ne bi bilo, kar je bilo (MarušKa). Prvi pogovori, zdravice in čudni pogledi na kuhinjo razstavljeno na prafaktorje in zloženo v neke čudne zjagane plastične bokse (Hine) so se združili v noro dobro ekipo, ki se je kar zlila v enega (Mojca). Tudi tresk bum bang nas ni spravil narazen. Vsaka čast Hinetovi razsodnosti in seveda celotni ekipi ter bolnici, vse je štimalo kot po maslu (Mojca). Hrabre punce WhiteMambas so z močno voljo in polne smeha stisnile zobe in pot se je nadaljevala še lepše, še bolj povezano ... (Mojca).

»Ekipa se je izkazala že prej, ko se je z nedotaknjenimi avti prebila do prve ta prave večerje v Duwisibu. Ko pridemo v camp je tam že krepka noc. Že takrat ste mi delovali skrajno čudno. Izkušnje namreč kažejo na to, da ni naravno, da bi množici ljudi (ki v svoji karier po vsej verjetnosti prej ni spekla več kot kak čevapčič,)uspelo pripraviti tako popolno večerjo, da je zaradi nje nastala nova izvedba legendarne Your simply the best. MESOOO, TOK JE DOBR D MI BO KR PRŠLO, MESOOO!
Pa je bila odlična… ta in vse druge…. Tudi po nesreči, ko dežurstva niso bila več stvar posameznega avta, ampak cele ekipe. Veste, z leti sem nekako izgubil upanje, da popotništvo v zdravem (starem) pomenu besede sploh še obstaja. V sopotnikih sem vse prevečkrat našel le željo po dejanju, ne pa dejanje samo. Namibija 08/08 si zaradi svoje požrtvovalnosti, odrekanja, sočutja, pomoči bližnjemu, tovarištva in fukljanja (ja prav ste slišali, fukljanja, to je nedolžno konkretno in do obisti natančno debatiranje o sexu) in seveda tudi žuranja zasluži naziv LEGENDARNA.« (Hine)

Sedaj pa spet vsak na svojem kraju... in vsak z Namibijo in ekipo v srcu… čudno gledamo na uro, saj ne razumemo, kaj nam hoče pokazati, se zbujamo okoli pol šestih zjutraj, saj slišimo MarušKin glas, govorimo z raznimi tiki in poudarki (kot bushmani) in nas nihče ne razume… imamo na tleh razgrnjen zemljevid Namibije, besno čekiramo klepetalnico in gledamo program potovanj na Zvonetovi strani… pademo v jok vsakič, ko nas kdo vpraša: »Kako je pa blo v Namibiji?«. Pogrešamo se, se kličemo in obiskujemo, sms-amo si in se v mislih pogovarjamo, stiskamo in podoživljamo namibijske dneve in noči. Zaradi postnamibijskega sindroma med drugim tudi hodimo v znan slovenski supermarket, kjer pred polico z alkoholom čakamo, da bi srečali koga od ekipe, ki bi prav takrat prišel po eno Amarulo…

Romi

ETIOPIJA S KENIJO 08 - plemenska tura

2008-09-18T14:52:00.028+02:00

Februar 2008 : ETO, ETIOPIJSKO-KENIJSKA SKUPINA JE FRIŠNA IN ZDRAVA IN SREČNA IN SPLOH NAVDUŠENA DOMA! Krasno je šlo, težav takorekoč nobenih, zato pa kar nekaj dodatnih plusov in dogodkov in plemenskih veselic izven programa. Z Nejo sva jih res popeljala po poteh spominov in tovarištva, kot sva jih pred letom dni zastavila na motorju - jasno, že takrat s silno profesionalno predanostjo delu in užitkom. Sicer pa: naj o tem raje kaj več povedo sopotniki, ko bodo seveda prišli malo k sebi. IN KENIJA? Ja ja, menda je vojna ali nekaj podobnega tam doli, ampak kaj naj bi o tem vedeli mi reveži brez televizije nekje v afriški gmajni?! In tako smo vesti dobivali le po kapljicah, če je slučajno kdo dobil vezo z domom. In se seveda pomalem režali - v krajih, skozi katere smo potovali, (včasih) celo o glavnemu mestu niso vedeli ničesar, kaj šele o nekakšni revoluciji in medplemenskih kolinah. Ponovno: brez najmanjših težav! Le prvi pošteni dež nove deževne dobe nam je pri Masajih skoraj šotore odnesel. Pa to sploh ni bilo hudo ... nam je pa tisto zadnjo noč do zadnje kaplje presahnil čebriček - ja, to je pa bil hudič, bo držalo!

Fotograf Zvone sem se tokrat udeležil le kenijskega dela poti - zaradi politične nestabilnosti in dodatnega preverjanja sem skupino z nairobijskim kamionom pričakal sredi gmajne na južni etiopski meji. Neja s še dvajsetimi veseljaki pa se je tam prikazala s severa, po desetih dneh na poti z etiopskimi džipi in ekipo. Zato bodo tudi slikce na tej strani z dveh različnih poti: Etiopijo bo predstavljala skupina iz leta 2006, Kenijo pa letošnja (2008) skupina.

Ajde, zdaj pa da slišimo, kako ostali avanturisti kaj k sebi prihajajo. Dobro dene spet zabušavati v službi, a?

Vesna:

Seveda je lepo priti domov, a po Etiopiji in Keniji je tudi to kulturni šok. Zakaj bi bilo enostavno, če lahko komliciramo. Kdor misli, da so njegovi problemi hudi in nerešljivi naj nujno gre na pot na črno celino ali kam drugam, ker ko se vrneš, ni nobenega problema več, ali pa sploh niso pomebni. Aljoša ponoči sanja, da smo o Marsabitu, jaz pa še podnevi vidim pred sabo pisana oblačila Gabrov v monotoni pustoti puščave Čalbi. Prepričana sem, da še dolgo ne bom videla tako prefektnega in estetsko dovršenega performansa, kot smo ga doživeli v obliki pojočih studencev pri Borenah.Skratka bilo je fantastično, preveč vsega, da bi lahko že uredila občutke in spomine. Smo se veliko smejali in ne le enkrat tudi malo jokali.Zdajle bi vsekakor takoj zamenjala govejo župco in mrzli špricer, celo pravo kavo, za eno samo noč pod zvezdami v dišeči Afriki ali vsaj guncanja v Huseinovem kamijonu.
Ha, še to bi nujno dodala. Zvone ti si car, vsaj v smislu, da smo ti lahko hvaležni za kup čudovitij doživetij, že iz Namibije, zdaj pa še to. In spoznali smo kup krasnih ljudi, ki bodo ostali naši prijatelji. In na zemlji se počutim vedno bolj doma.
Ampak Neja - ti si pa carica! Vsa čast tvojim mladim letom, ki premorejo toliko zrelosti in diplomacije v vodenju skupine.Jambo. Hakuna matata!p.s.Kaj, a vojna naj bi bila v Keniji, mogoče so se zmotil in je v kakšni drugi državi, saj Afrika je tako daleč, pa lahko rečejo kar koli, kdo bo pa preveril?

Keti:

Evo mene.... sicer me je tole "realno" življenje še isto uro, ko smo prispeli domov, pogoltnilo vase in moj težki ruzak - dragi sopotniki, saj veste, kako težak je bil, s salamo vred - ves ubogi stoji v kotu in čaka... Mogoče na to, da se vrnemo v to črno prekrasno Afriko... Ja, bilo je super in težko je z besedami opisati dogodke in občutke, ki jih doživih v teh koncih. Ljudje me sprašujejo kako si, Katarina, kako je bilo ? Meni pa se zdi brezpredmetno odgovarjati, ker nima smisla - občutkov in doživetij se z besedami ne da opisat. Se vidimo v nedeljo....

Marjana:
Res je prav lepo prit domov, po treh tednih gmajne in si privoščit kopel in domačo posteljo... Vendar že zelo kmalu, po parih dneh službene ralnosti - bi z veseljem zamenjala za čudovite zvezdne noči nekje v vroči in mirni Afriki v krasni družbi sopotnikov...Pri nas se širijo neke govorice, da so Težave v Keniji... Hm, ne vem, Zvone kje si nas sicer skrival po Keniji, ampak tako lepega in veselega vzdušja v pristnih plemenih se pa že ne sme povezovati s težavami...Grega & Vesna se vama pridružujem s copy => paste in dobrohotno foušijo augustovskim kenijcem...Se vidimo v nedeljo & imejte se skrajno lepo...

Grega:
Verjetno je približno možno ravno zaključeno pot moč zapisati v enačbo? Približno zato, ker ta klepet ne podpira potenc; Verjetno zato, ker se tako______ , ______ , ______ in ______ , ________ potovanje dejansko ne daopisati z besedami. Morda so kakšno smislili v svahiliju. Hakuna Matata jevsekakor kandidat.Torej:ETIOPIJA+KENIJA 08’ =23* { [ 1x*24h ]+[ 1x19 :-) ] + [ ? :-o ] - [ 0* :-( ] - [ 0* :-I ] }V besedah približno takole: 23 1kratnih dni skupaj z 1kratnimi 19 ljudmiskupaj z vsoto vseh presenečenj in nič razočaranj in nič skrbi...De facto stvar v matematiki je aksiom in verjamem, da imamo tako sedaj v praksi zelo dober primer.Opisno je ubesedila neponovljivo že Vesna, tako da tule le copy/paste.In skupina. Uf. Svaka čast vsem in vsakomur posebej za vašo bit, ko stedoprinesli k celokupnem dogajanju še tisti čar, začimbo, ki se ji reče'skrivnosti malih kuharskih mojstrov' .Iskreno verjamem, da še dobšen del poti v življenju prehodimo skupaj.Začenši v nedeljo, valjda. Že sedaj sem dobrohotno fouš našim zanamcem v Keniji...Hakuna matata

NAMIBIJA - peskovnik za tavelike

2008-09-17T12:49:00.021+02:00

Namibija ... ali veliki otroci v zeeeloo velikem peskovniku
Fotke: Zvone

O Namibiji smo že veliko lepega rekli. Gotovo tudi to, da je tam puščava in temu primerno dosti peska. Smo pa kdaj omenili, kako se tudi že zelo veliki odrasli povrnejo v otroka, ko enkrat začutijo pod sabo en tak res ogrooomen peskovnik? In je povsem vseeno, a se to zgodi v težki terenski tojoti, s šperplato pod ritjo ali s štirikolesnikom med peščenimi sipinami. Pesek je zakon!

Sipine v okolici Swakopmunda na Atlantski obali (južni zaključek zloglasne Obale okostnjakov) so znane po svojih adrenalinskih aktivnostih. Če si sredi južne zime že ne moremo privoščiti smučanja, pa je vožnja s šperplatami (a se temu bolj pravilno reče furnir plošče?) najboljši možni nadomestek. Tja do sedemdeset na uro z vrha pa do dna sipine. Juuupiiii!

Vsi Namibijci pa se strinjajo, da ga ni čez vožnjo s štirikolesniki med peščenimi sipinami. Desetine kilometrov globoko v puščavo - kot bi v zimskih Alpah smučal skozi idilo povsem svežega pršiča, ki mu ni videti konca. In potem še sončni zahod nad mrzlimi valovi Atlantika. In kdo trdi, da nebesa niso v Afriki?
Ampak - klinc pa naravne lepote, dokler so tukaj miškoti ... aneda, Natalija in Ana?Domača lepota, da ne bo pomote. Afriška! Črna celina premore tudi mogočno belo pleme, evropske priseljence, ki živijo tukaj že nekaj generacij dolgo. Dekleti, a se mi le dozdeva ali so se vama res nekaj malega očke svetile? A da zaradi vsega tistega šodra? A dajta no ...

KENIJA 08 - fotke in pisma potnikov

2008-09-17T08:56:00.019+02:00

KENIJA, avgust 08

So prišli enkrat sredi avgusta domov, tako razgreti in nakurjeni, da jih res ni bilo treba spraševati, kako je bilo. Je bilo povsem dovolj, da sem njihova pisma (in nekaj fotografij - hvala, Toni in Ervin) prenesel iz klepetalnice na to stran. Takole pravijo:

Fotka levo Zvone - ostale Ervin in Toni

Šefica Neja:

Kaj naredi clovek v kocljivem polozaju, ko mu custva silijo besede iz ust, a mu obenem ta nasa draga slovenska zadrzanost tega ne da...??? Bi bilo prevec pozensceno, ce bi vam slavo pela, in naj vam raje iz lepe, varne distance, kot to pocnejo profesionalci, povem, da ste bili krasni in cudoviti in da hvala, ker ste se udelezili nasega potovanja?
Eeeeeeeee, o nenene, ne ovaj put!
Bas mi je tezko... Dobivam smsje iz razlicnih koncev Slovenije (in Bosne) z identicno vsebino: mene je doma zadel kulturni shock, na pomoc! Hja... Sori, ljubcki dragi, ne vem, ne razmisljam, ne morem pomagat, ker sem sama tudi zrtev soka, pa ne kulturnega, ampak socialnega. Clovek po 21 dnevih z 20 ljudmi, kot ste vi, pozabi, da so na zemlji tudi "normalni" ljudje. In ga stresejo vsi tecni, nervozni, hekticni, depresirani, zakompleksani pogledi tistih, ki pac zivijo zivljenje, ker ga morajo, ne pa zato, da bi si od njega vzeli vse, kar ponuja. Pozabi, da uzivanje zivljenja vseeno ni tako zelo "normalno" in da je tecnoba pac rutina, ki pase k jutranji kavi. Ampak kaj je zdaj, sploh ni vazno, tule v julijcih mi ni zares slabo. Vazno je, da sem bila z vami v deliriju, ker me je vase uzivanje prevzelo vsaj toliko ali se bolj kot je vas prevzel turkanski ples, petje masajev, lepi morani, poroka v Chalbiju, noc v manjati ali reforsk in prsut sredi puscave. Ja, delirij je to, kaj pa drugega... Mogoce sanje.
In vi, dragi moji, ste v bistvu sanje vsakega vodica. Ce bi lahko, bi se vam zdajle zdajle vrgla okrog vratu. Ampak to ze ni vec profesionalno...
A bas me briga...

Hvala, ker ste mi vrnili vero v prave popotnike. In hvala, ker ste se udelezili nasega potovanja, seveda :)! Pogresa vas vas gestapo!

P.S.: Toliko o vas in vam iz srca, kako in kaj se je dogajalo v Keniji, pa povejte sami. Ljudi zanima! In za Andreja se citat dneva: "To travel or not to travel, it's no longer a question!" (Shakespeare, 1604) :)

Barbara in Ervin:

Jumbo!
Ne gre in ne gre podaljševati občutkov s potovanja.
Se trudim z domačimi mango sokovi - pa so naši sadeži plastični, v spomin lulam za grmovjem ob Tržaški cesti - pa je trava previsoka, se ne tuširam 2X na dan - pa so začeli vihat nosove, se ne preoblačim - pa zgledam kot ciganka, se ne depiliram - pa spominjam na Tomsonowo gazelo, si

namesto 5 minut vzamem 10 - pa pole pole pri nas ne velja.

Bilo je cudovito, lepo, divje.
V srcu se dogajajo premiki tiste sorte, ko se popotnik vrača v svoj urejen in tako kaotičen zahodni svet.
Avanturistično, prvinsko in nepozabno. Napolnilo je srce, baterije in mickeno izmučilo telo.
Kaj je še prinesla Kenija?
Malo mi je čuden ta pogovor s prijatelji prek tipkovnice in ekrana. Raje bi osedlala osla ali kamelo in prijahala do petka zjutraj do Ljubljane in kako rečemo.
Pogrešam lamujski mango-džusovski zadetek v žilo.
Razmišljam o poligamiji in zakaj se je na zahodu uveljavila monogamija. V tradicionalnih kenijskih vaseh ima moški, če je bogat, tudi po tri žene. Kolikor jih lahko preživlja. Niso ljubosumne druga na drugo, v pomoč so si pri delu. Težko razumljivo srcu zahodne emanicipirane žene.
Zakaj Africani niso razvili takšne umetnosti ljubljenja kot tantriki v Aziji?
Muhe na obrazih afriških otrok parajo srce. Mamica ne bo obrisala otroku sluzi iz nosa (ga otroci tekočega pojejo). Moj evropski materinski čut vzame palomin robček, da reši dete 5 muh, ki se mu pasejo po obrazu. Začne vreščat kot zverinica. In pričnem razmišljat... biologinja Mateja me pomiri, da tako jačajo imunski sistem, ki mora biti navajen na kravji, kozji in kamelji drek vse naokrog.
Ob rojstvu gazele ponovno začutim čudežno moč narave. Ko še isti dan spokata dva nosoroga, objemam Srečo.
Kako divje in navdihujoče je opazovati leva, ki se ljubi s trmoglavo levinjo. Ervinu zašepetam, naj se uči. :-)
Mmmmm.... še pa še, pa še paše!!!
Naj bo to nekaj miselnih popotniških ocvirkov.
In še reklamno sporočilo EPP:
- vodička Neja je super (beri: zanimiva pripovedovalka, neutrudna čagatorka, topla sogovornica, odlična organizatorka, iznajdljiva reševalka)
- program je odličen (ponuja polno mero srečanj s tradicijo in ljudmi, opazovanja divjine v parkih in morsko jadralnih užitkov)
- družba perfektna (21 komadov je dovolj mala in dovolj velika druščina, da lahko spoznavaš sorodne duše po mili volji in še vedno ti nihče ne hodi po živcih).

Eva:

Že dva dni smo doma, pa je še vedno del mene v Keniji. V mislih odplavam nazaj v Afriko, nazaj med čudovite ljudi s svojimi belimi nasmehi in čarobnimi pogledi, ki uživajo življenje kljub vsem težavam. Plešejo, pojejo in se veselijo poroke sredi puščave, ko se pri njih ustavi skupina belcev… hey, welcome, pridi in pleši z nami, spoznaj ženina, spoznaj nevesto, skrito v manjati. Danes je dan za veselje in zakaj ne bi bili tudi mi del tega.
Vstajanje s soncem po prekratkih nočeh z Nejinimi besedami… dobro jutro družba, čas je, da vstanemo (ej Neja, kljub temu te imamo še vedno radi). Hej, pa saj to niti ni tak problem, ko pomisliš, kaj vse te čaka ta dan. Kilometri luknjaste ceste (Husein, ali res ne bi kakšne luknje spustil?) ob kateri te pozdravljajo otroci, ki pasejo svoje koze. Črede kamel, majhne vasi ob poti sredi puščave in večno vprašanje, kako lahko človek preživi sredi ničesar? Vendar mi hitimo dalje, naš cilj je še daleč. Ko končno le prispemo tja, kamor ne zaide prav vsak turist, se čas ustavi. Zaslišiš otroški smeh in polno črnih rokic, ki se stegujejo proti tebi in te sprašujejo howareyou? Vidiš radovedne poglede žensk, ki pomolijo glave iz svojih manjat in mrke poglede moških, ki čepijo v senci dreves. Le kaj si mislijo, ko nas zagledajo… A že kmalu bomo vsi prijatelji in skupaj ob ognju zaplesali in prežvekovali kozo nyama choma. Življenje je res čudovito.

Noro in nepozabno potovanje!

Mateja in Aleš:

Pravijo, da je v Afriki lakota in vroče. Mi smo prišli nazaj beli in s kakšno kilco več (smo sedeli za šankom :)
No, kaj naj vam recem o … potovanju k ljudem - nepozabno je:
- stisniti otroke Rendil, ki pritečejo po pesku in podajajo roke, da jih vodiš po poti med kamelami in ko ti božajo lase iz naročja, ker oni pač nimajo dolgih in ravnih;
- prisostvovati na poroki sredi ničesar, kjer te svati odprtih rok povabijo v plesni krog;
- okusiti kozo na žaru ter piti kri in mleko goveda pri Masajih;
- se raznežiti ob petju sramežljivih otrok in energiji žensk v Kalači;
- spoznati lepega Lovrenca, ki zgolj z okro in ogledalcem potuje z nami po vroči puščavi;
… o deželi, …
- ki vsakič preseneti z novo podobo od prostranih savan do puščav s posameznimi akacijami, ki so idealen kraj za kosilo;
- ki prekipeva od živali (v parku Samburu srečali levinjo z mladički, slone, žirafe, zebre, dix dix-e, pegatke, noje, vervet monkey-e …), tako da nam v naslednjih dneh ni bilo več zanimivo, kar je manjše od slona, ampak v Nakuruju smo priča rojstvu impale, v Masai Mari pa nam pot prekrižajo levi, ki kot hišne muce »pole pole « pijejo vodo iz cestne luže ter opazujemo mamico hippo z malim hippotom;
… o sopotnikih in vodički Neji…
- Nikolina: Ajme čubriček…
- Hussein: Gremo, gremo, gremo…
- Boris: Nevenka intonacija, mi, mi, mi… Jambo, jambo bwana…
- Neja: Ajde druščina, vstat bo treba…; dejmo zapet ono Tamara
- Lamujski skiper: Šlovli, šlovli, hakuna matata…
- Barbara: Ne mi razlagat kakšni so ščurki…
- Ervin: Ti sosedi petelini, vse so zbudili…
- Andrej: Tu je še eno Coca Cola…
v glavnem - druščina je bila super, Neji pa vse pohvale.

Pa dost smo napisali, moram it na »number one«.Barbi:
Sicer se še pobiram. In sestavljam. Ker Afrika te strese, tako ali drugače. Zaradi zvedavih pogledov, opojnih okusov, omamnih nasmehov, krutosti in prijaznosti, zaradi besed, ki jih ne razumem, pa so vseeno bolj jasne kot domače. In ko vidiš, kaj je to življenje … kaj bajta, avto, šiht in persen. Spalka, osel pa na hakuuuuuuuna mataaaaata, brzina je pa poooole poooole …
Afrika mi diši, pa čeprav je njen vonj daleč od vonja po jagodah. In tako kot v Etiopiji je del mene ostal tudi v Keniji. Nekje med »bushem« in palmami. Ergo: bo treba it čim prej spet.
Neja, super si. Sori za irski ples, ampak, saj veš, tisti večer na plaži se nam je pač bolj letelo kot plesalo. Tudi brez kril nam je šlo prav odlično, se strinjaš?

Sabina, Kenan i Nikolina:
Vec neko vrijeme planiramo da se javimo sa par rijeci o nasim dozivljajima, pa nikako, ali ne zato jer je Kenija manje u nama, nego su nas jednostavno ralje svakodnevnih obaveza uzele pod svoje... Kenija nije samo ispunila nasa ocekivanja, nego i vise od toga. O nasoj skupini...ma da smo vas birali dragi nasi ne bi bolje izabrali. Sad citam neke stavove u klepetalnici o generacijskom jazu..ma to su gluposti...ja se samo pitam sta bismo mi bez naseg Borisa i Marijete naseg evergreena :-)). Uvijek kad bi bili na izmaku snage Boris nas je "sparovom vodom vracao u zivot ,a tek sa pjesmom ... ahh ... kakav repertoar, a tek glas. Ja ga predlazem za Euroviziju! Neja ... uistinu jedno pozitivno bice, upoznala nas je sa Kenijom i sa svom njenom surovoscu i ljepotom na najbolji moguci nacin. O samom putovanju cu samo reci da smo nakon toliko dana provedenih u bushu i medju plemenima , prve znake civilizacije nerado vidjeli ... Hocemo bush,bush,bush!!! (to nije kampanja za novog americkog predsjednika:-)) Cak i cekanje rucka koji dolazi s plimom nakon 8 sati na Lamuu ( pole,pole) je imalo svojih cari, npr za utjehu smo uvijek dobili od kapetana Californije, Rasta man-a i Fish brain-a nezaboravan repertoar pjesama, doslovno nezaboravan;.))) (...I am sailing ...:-) Cebricek ... izum stoljeca, trebalo bi ga patentirati ... i neka kaze ko sta hoce, ali zahvaljujuci njemu smo u " Klubu Galeb ( driskaci ) imali samo 3 clana, koji su ga vrlo brzo napustili osim osnivaca kluba, one and only Andreja, koji mu je ostao vjeran do kraja.;-)) Drago nam je sto smo prvi internacionalni trio na ovim tvojim putovanjima i vec sad ti mozemo reci da smo postali ovisnici o njima...

FILIPINI, marec 08

2008-06-12T15:02:00.008+02:00

Poročilo diverzantske skupine osmih preverjenih komandosov, ki smo marca na POTEH V NEZNANO odkrivali Filipine. Brez skrbi, dobite vsi – naslednjega marca gremo ponovno in zares tja.
O poti pa naj kar naš Džordži kaj pove – ker Zvone priznam, da sam tega ne bi znal tako dobro postoriti. Se mojstru vidi, da je na tej poti veliko bral. Veliko! Najljubša avtorja: Mr. Pivo in Miss Vodka. Ampak potovali smo pa tudi, da ne bo pomote. Pošteno potovali!!
Zdaj pa, dame in gospodje: Georg Kraljevski

(ne ne, punce, ni tale miško na desni ... vemo pa, kje ga naslednje leto lahko najdemo):

Fotografije: Zvone

Filipini kaj!? Uf, uf to je pa blo - k u Nemčiji (ob nedeljah)! Tfuj jebemti (kobra pljuvalka), kaj takega pa že dolgo ne! Pa sej .............Ok, ok Kralou mulc, ustav mal konje, možeš ti to malo i redom. No pa poglejmo. Diverzantski ulet v Manilo, na hitro preberemo romanček do dva in še preden se dobro včlanimo v knjižnico, že prav lepo in lagodno drvimo na severni del te dične državice. Banaue je bil naš cilj. Tam pa naš čakajo čudovite riževe terase, malo manj čudovito vreme, na trenutke prav adrenalinski, a smeha poln treking (Nejča, a je leva Merelka že suha?), nadvse prijazne pijavke, ki te z vso maniro dobre gostiteljice držijo za noge, in se te kar oklepajo in oklepajo tudi po tem, ko se ti njih že rahlo naveličaš, pa kavbojsko pojoči vodič, ki nam je tako zelo polepševal noči ob tabornem ognju, pa čudovite vasice s prečudovitimi otroci. In tej smrkavci mali ti pripravijo koncert, ki ti izvabi solze na oči. Aja, hej, hej, človek skoraj ne bi verjel....tudi bralnega gradiva je bilo kar nekaj. Resnici na ljubo in v dobrobit kulturni razsvetljenosti smo prvi večer prebrali popolnoma vse, kar so imeli v vaški knjižnici. Pa da slučajno ne bo kdo mislil, da smo bili zaradi tega naslednje jutro kaj "manj" pametni. Ah kje, Šerugeljnovi smo znani po tem, da se pa ja kar naprej za delo zanimamo in prav nič ne dremamo!

In ko nam je bilo vsega tistega kiča (pa malo tudi moče) malo dovolj, smo si vsi pametni rekli: "Kaj pa če bi šli pogledat še kaj drugega?!" In smo šli. Direkt v Donsol. In smo jih gledali. Tkole, ene 2 m od tebe (pod tabo). Desetmetrske vlake. Z belimi pikami, pa škržnimi režami, da se lahko človek skrije vanje. Ja, ja, o Whale Sharkih govorim (morski pes kitovec). Sila prijazni so tej kužki. Samo plankton jejo in hudičevo veliko ga morajo pocuzat da tako na debelo zrastejo. Sam mater, ko enkrat plavaš z njimi.......garant boš prej pozabu prvi sex al pa lastno poroko, kot pa srečanje z njimi. Ne verjamete??? Pojdite preverit, pa me potem na laž postavite, če upate!

Leva fotka je sicer z interneta, a čisto tako izgleda tudi v resnici in dovolj je le maska - le dotikati se jih ni dovoljeno!

In ker smo nekje globoko v sebi začutili, da tale morska klima prav ugodno vpliva na naše mentalno-fizično-bralno razpoloženje, je bilo seveda pametno, da se še naprej zadržujemo v tem klimatskem pasu, pa ugotovimo, če je kaj na tem. In nam torej ni ostalo drugega, kot da se spet rahlo diverzantsko (sploh v valovih zadnje pol ure do cilja) potegnemo na Malapascua Island. Za zdrk.. fletn otoček vam rečem. Imajo vse po spisku: belo mivko, zelene palme, rumeno sonce, morje v 5-10 odtenkov modre in zelene barve. V morju pa mante, želve, morski psi taki in drugačni, da o makro akvariju in koralnih grebenih niti ne razpredam preveč na široko. Skratka res za z.......

Zelo podobna scena na otočku Apo. Povsod pa so nijanse tiste ki prevladajo. Tukaj recimo lokalni THE STROJ. So ga žgal k pr norcih, naše punce pa so (ne niso se žgale ampak) plesale k pr norcih. Koreografijo so imele v malem prstu takorekoč takoj. Dva takta, en na hitro prebran romanček in že so ble taglavne na vasi. Žur je bil, majke mi da je bil! Pa ta otoček je tak majhen, nobene guže, ma tako žmohtono "romantično" atmosfero. Še bicikla nimajo! Saj ne da bi nakladal, sam nam so se na mesečini obsijanem pesku, po parih recitalih še lokalni, bolh polni in do kosti posušeni cucki zdeli nekam blazno sexi. Aha, pa blazno fin koralni greben imajo tam. Snorklaš tam do onemoglosti oz. dokler te jata tisočerih jackfish-ov z pomočjo nekaj želv ne prenežene nazaj na obalo. No, tud kakšna dvometrska podvodna kača-strupenjača je lahko povod za predčasno vrnitev na kopno. (he, he Alenka, bo treba mal delat na tej fobiji, kaj?!)

Prihod na otoček Apo. In naš hotel na robu ribiške vasi.

Joj, res imajo kar nekaj tega tejle Filipini. Damaguete ima recimo en tak fajn korzo, da ga v Dalmaciji težko najdeš. In tam seveda knjigarna ob knjigarni. Ena Coco..pa še nekaj, mi je ostala v prav lepem spominu. Ne vem točno zakaj. Mogoče zaradi ene blazno luštne punce s kitaro v roki in mikrofonom pred njenimi polnimi in sočnimi ustnicami. Hmmm, ne vem, res ne vem več, mogoče je bilo pa kaj drugega.

Oja, tudi pralo nas je nekajkrat pošteno, pa sušna doba gor ali dol. A smo ob večernih razkošjih to z lahkoto pozabili ... in celo že veliko prej. Uf uf, če bi bile ribe pri nas tako poceni, bi shajal celo brez prašičev ...

Damaguete bom pomnil tudi po moto izletu na Twin Lakes (otroci, ženske in motoristi pozor, Jani je uletu na sceno!), po dveh počenih gumah v eni uri (pa zakaj se to vedno dogaja samo meni), in še kaj bi se našlo.Alona Beach si bom pa zapomnil po 5 kilskih ribah in ribonih za fičnike, po hedonističnih večerjah, po krasnem drift dive-u, po delfinih v zgodnjem jutru, po kičastem resortu, po intezivnih bralnih krožkih, po tajfunsko-monsumskem-nič nas ne ustavi filozofsko nastrojenem moto (kros) izletu na Chocholate hills, po, po , po............ah koliko je še tega,.....!

Pa naj bodi za sedaj dovolj. To je to za ta dnar* Naj ostane kaj tudi prikrito. Do tistega trenutka, ko se boste sami znašli sredi tega sladkega paradiža! In za ta dnar si boste večji paradiž in bolj sladko pravljico le s težavo kupili. Mogoče le v vaših najbolj norih in čudovitih sanjah, amapk to je pa že popolnoma druga zgodba.

NAŠE PUNCE - lepše od Bondovih deklet!

2008-06-11T01:08:00.057+02:00

ŠERUGOVE PUNCE SO LEPŠE OD BONDOVIH DEKLET! Tako je pred časom povedal Cene, sicer velik (tja proti dvem metrom) strokovnjak za marsikaj s tega področja. In sem se zamislil: ja saj nekaj pa res bo na tem, v prav lepi družbi se običajno sprehajamo po svetu. In še nekaj: ženske na teh naših poteh vztrajno in z vsakim letom bolj odločno prevladujejo, vsaj številčno - fantje, pa kje ste, krščenduš??!

In sem si rekel: ja zakaj jih ne bi pa vsaj nekaj pokazali, takole v šopku in na kupu? Saj ne, da bi se bognedaj hvalili z njimi, ampak povsem resno sem mislil tisto zgoraj: fantje, a se vam po tem ogledu res še vedno ne bo zdelo vredno priti v našo družbo?

Tukaj pa si bom privoščil eno hudo diverzijo. Pred meseci, ko sem delal to stran, je bilo na njej veliko več fotografij. A le nekaj dni! Ker me je par mojih punc (pa sploh ne tiste s fotk!) prav grdo nadrlo: kaj, a zdaj smo pa nekakšen Playboy? Erotična stran, a? A za slinaste dedce? Ni čudno, da te imajo za kurbirja ... in še par takih nič kaj prisrčnih sem slišal. Jasno, da so me vzele v strah in sem se pač usral ... pardon. In tiste res luškane slikce umaknil. Ampak sem spet prišel malo k sebi in punce torej prihajajo nazaj. Komur lepota slabo dene, naj gre pa na kakšno svetopisemsko stran. In ni vrag, da Kmečki glas tudi nima tovrstnim dušam primernih internetnih strani. Brhka oračica sredi sveže zorane njive. V škornjih, fertahu in s plugom prek rame - eto, čudovito!

Jasno, (zmerno) erotične fotografije objavljam z dovoljenjem mladih dam - drugače seveda ne delamo!

Šopek - lepa beseda je to. Levo je namibijski, že sedem let je od tiste legendarne skupine, ki se še danes srečuje kot kaka familija. Čeprav so se ene v tem času poročile, druge rodile, tretje ... pa kaj jaz vem, punce - ampak luštne ste bile! In vem, da ste še vedno.

Spodaj je pa prav tako Namibija, le malo bolj svežega datuma.

In to je(skoraj) vse. Vem, da bo koga sicer motilo (in druge silno veselilo), da končam na plažah. A kar nekaj razlogov je za to. Prvi gotovo, ker se večina naših poti konča kje na tropski peščeni eksotiki. Drugi: punce tam ne skačejno naokoli ravno zavite v bunde in gumaste škornje. In tretje: ja, lepo jih je videti, gotovo.

Nekaj se mi pa vseeno ne zdi pošteno. Pobožam sosedovega psa in rečejo mamce, da sem ljubitelj živali - kako pohvalno. Globoko se zazrem v sončni zahod in pravijo, da sem romantik - tudi primerno! Pogledam za lepo žensko in sem ... ha, kaj že?! Vsekakor ne ravno zgledne sorte človek ...

Ne grem se. In hvalabogu, vsaj okus se mi še ne stara. Ostanite torej z nami!

IRIAN DŽAJA, maj 08

2008-06-09T18:11:00.053+02:00

Pogosto slišim: saj jaz bi šel tudi z vami, pa nimam kondicije. Življenje je res kruto: ker mi tega skorajda praviloma ne govorijo kakšni od življenja povsem zjagani starci, temveč najbolj pogosto mladci in mladinke tam pri petindvajsetih in naokoli. Saj jih razumem: človek se na ta svet že porodi dokaj neugledno švohoten in nekaterim je to sam prst božji, ki mu pač ne gre ugovarjati. Življenje gre pa mimo in se – zelo krivično! – vedno znova dogaja le drugim. Ker oni žal nimajo kondicije ...

Fotografije: Zvone

INDONEZIJA 2008

- treking na Irian Džaji

- z barko med otoki vzhodno od Balija

Res je: nekatere od naši poti so tudi fizično naporne. A nobena do te mere, da je ne bi zmogel vsakdo, ki prileze na Triglav. Ajde, celo Kredarica bi bila že v redu, za nekatere ture pa tudi Šmarna gora ali pač le Rožnik. Ekstreme prepuščamo himalajskim jetijem in Tarzanu v mladih letih. V naši familiji pa potujemo zaradi ljudi ob poteh, ne zaradi vrhov in preverjanj nekih svojih skrajnosti. Če že lazimo po hribih, počnemo to po ljubkih stezicah, ki vodijo od vasi do vasi. Okoli nas pa običajno tekajo vaški otročaji nagih riti, za njimi se pa vlečejo plenice. Kjer jih seveda premorejo, to pa je več ali manj nikjer. Ne na naših poteh! Eto, in če ti otročaji zmorejo – res ne bi tudi vi?

Naša najstarejša Irianca, Marko in Angelca iz leta 2007 (levo zgoraj). Lepo zrela: 75 oz. 63 let. In sta pet dni hodila kot urci. Mogoče bo pa držalo, da je vse ali vsaj veliko v glavi. Desno pa je naš najmanjši potnik, moj petletni sin Grega. Njegova sestra Kaja je imela tistega leta 11 let. In smo ponovno hodili, da je bilo veselje. ¨

Vendar, zelo pomembno: kdor želi v Indonezijo le zaradi palm in pešečenih plaž, naj se pa res drži stran od nas. Ker mu z našimi kozjimi stezami ne bomo ravno v veselje. in on nam verjetno še manj!

A nazaj k Indoneziji 2008. Dokaj netipična skupina se je zbrala skupaj. Družina s tremi otroki od devetega do sedemnajstega leta, kup zrelih občanov tja do petinšestdesetega (Meta, aneda sploh ni bilo hudo?), vmes pa seveda tudi nekaj zmerno mlajših. Pet do šest ur prijazne hoje dnevno. Enkrat tudi ves dan, lepo po ravnem, pa malo dol in potem veliko gor, skozi džunglo. Nosači so krasni, pomagajo in silno radi držijo naše punce za roko. Tudi tiste tazrele – res hočejo le pomagati! Vmes, ko se ustavimo, pa vriskajo in tulijo uu-uu-uu! Lepo. Iz zvečer, na tleh katere od vaških kolib, prav nemarno zapaše čebriček in začuda užitna večerja – letošnji kuhar je bil pravo odkritje, čeprav sumimo, da je delala predvsem Marjana (lepo domorodsko ime na sveže krščnene je to, resno!), sicer ena od dveh nosačic. Tudi v redu; upam, da nismo sprožili nove plemenske vojne, ker je na koncu ženska dobila najvišjo napitnino. V teh krajih so vredne po pet prascev. In prav nemarno fovšijo smo povzročili med nosači, ko smo se zagovorili, da so pa pri nas zastonj. Mogoče odojka za fantovščino – in to je to! Je pa število žal omejeno le na eno naenkrat, kar pa je seveda napaka.

Na koncu, po petih dneh poštene hoje, pa ponovno dolina in takorekoč civilizacija. Ja, vsaj upali so tako, naši ljubčki – malo morgen! Naravnost k poglavarju Džaliju smo krenili. Našemu staremu znancu in prijatelju. V tisti bajti za njegovo vasjo, ki ji nekateri s povsem nezmerno samozavestjo rečejo hotel, je sožitje med ljudmi in ščurki doseglo svojo že skorajda idilično raven – razen pri Meti in Barbari seveda, kjer pa je zašlo v skrajnost genocida. Komarji in podgane so pa itak domače živali. Ampak za to se borimo in zato plačujemo – itak! V postelji in v dobremu hotelu vsak kljukec lahko spi.

Naslednji dan pa: plemenska vojna. In po njej žurka s pečenim prascem. No ja, v resnici le bolj za silo podušenim, v luknji sredi vasi, med razbeljenimi kamni in balami zelenjave. A tudi v redu in začuda užitno. Predvsem pa še pa še fotogenično.

In letos mi nihče – že dodobra razvajen od ekstremov eksotike – začuda ni očital, da je vse to turistično, pokvarjeno, skomercializirano. Jasno da je turistično – naš Džali je mojster za ceremonije in show, v Hollywoodu bi naredil sanjsko kariero. Mi, ki to gledamo, smo pa turisti – torej? In skomercializirano je tudi, plačamo za vse skupaj. Pošteno! Ampak – ne ne, pokvarjeno pa ni. To so stvari, folklora in življenje, ki še vedno spremljajo letne cikle teh vasi. In kdor ima nekaj tednov ali mesecev časa, naj se pač vseli v eno tistih kolibic in čaka na spontanost dogodka – prej ali slej bo naletel na huronsko in zaboga pristno vaško veselico.

A nekateri zahodnjaki imamo eno tako manjšo težavo ... čas je namreč naš večen problem. In tedni čakanja is sebe običajno ne porodijo pretirano srečnega popotnika. In torej hvalabogu za prijatelja Džalija, on to razume in cela vas pleše, ko si mi izvolimo vzeti tistih nekaj ur.

Ja ja, čas je problem v teh naših življenjih. Mnogi ga nimajo. Ne glede na to, da ga je bog dovolj naredil. Le vzeti si ga je treba.
Ampak tole s časom še nekako gre. Bolj kruto pa je, da se nekateri rodijo brez kondicije.

Zdaj pa - dopust!

Zaslužili si ga boste. Štirje dnevi z ladjico med otoki Nusa Tanggare. Slavni Komodo. Krasne plaže. Utrgani večeri. In na koncu trije dnevi na otoku Gili Air, v čisti eksotiki tropskega paradiža.

Všeč vam bo, verjemite!

Predvsem pa se zahvaljujem Sabini iz leta 2008 za tele luškane slikce z naše pot z barko. Mogoče sicer niso ravno najbolj objektiven prikaz indonezijskih lepot. Gotovo pa očesu prijazen.

Hvala, Sabina!

In to je vse za tokrat - neprimerno več pa seveda v živo.

Gremo?